(INTERVJU) Dr. Zlatko Skrbiš: Smo del naravnega eksperimenta, katerega posledice nam niso povsem jasne

Dr. Zlatko Skrbiš, rektor in predsednik Avstralske katoliške univerze v Sydneyju: "Ne delim katastrofičnega pogleda na beg možganov"
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Profesor dr. Zlatko Skrbiš, rektor Avstralske katoliške univerze v Sydneyju: "Po moje je beg možganov priložnost za države, ki izgubljajo talente." Foto: Osebni arhiv
Osebni arhiv

Zlatko Skrbiš je doktor sociologije, rojen v Mariboru, odraščal na Zgornji Polskavi, obiskoval je mariborsko srednjo živilsko šolo, nadaljeval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po diplomi je doktoriral na Flinders Univesity v avstralski Adelaidi iz sociologije. Avstralija je postala njegov drugi dom pred tremi desetletji; kmalu je že zasedal vodilne funkcije na priznanih univerzah, kot sta University of Queensland in Monash, leta 2018 pa se je pridružil Avstralski katoliški univerzi (ACU) kot prorektor za področje pedagoškega dela. Danes je rektor in predsednik ACU v Sydneyju.

Iskrene čestitke za imenovanje za rektorja prestižne avstralske univerze. Kako pa je situacija s covidom-19 pri vas? Avstralija se je kar dobro spoprijela z drugim valom pandemije.

"Trenutno nimamo nobenih omejitev, ker ni praktično nobene okužbe v skupnosti. Obolenja so samo v karanteni. V resnici se stvari zelo dobro odvijajo. Imamo pa težave s cepljenjem, zelo zaostajamo. Na žalost ne bomo vsi cepljeni še vsaj do konca tega leta."

Zanimiva je vaša profesionalna in življenjska pot: iz srednje živilske šole v Mariboru, ki ste jo obiskovali v času usmerjenega izobraževanja, ste šli na sprejemne izpite na filozofsko fakulteto v Ljubljano – do Avstralije – neverjetna pot?

"Študijsko kariero sem začel v Srednji živilski šoli v Vodovodni ulici na Teznem. Tam se nikoli nisem našel, čeprav sem imel nekaj čudovitih mentorjev – pedagogov. Med njimi je bil Vili Rezman, ki me je konkretno podpiral in spodbujal pri branju filozofskih tekstov. To je kasneje preraslo v strast, ki se je nadaljevala na študiju filozofije in sociologije kulture na ljubljanski filozofski fakulteti. Že pred koncem svojega dodiplomskega študija sem dobil ponudbo za doktorat v Avstraliji. Kmalu, v začetku leta 1991, sem se tja tudi odpravil, malo pred vojno. Študiral sem na Univerzi Flinders v Adelaidi, ki je bila takrat postaja cele vrste zanimivih sociologov iz Evrope, predvsem iz Anglije. Takrat sem uspel vzpostaviti svoji akademsko in intelektualno identiteto. Potem se nekako nisem več vrnil v Slovenijo. Takoj sem dobil ponudbo za službo v Brisbanu, na Queensland University of Technology. Večino svojega časa v Avstraliji sem preživel v Brisbanu."

Kar dela Avstralijo zanimivo

Ta odločitev za Avstralijo torej ni bila nenadna, bila je profesionalna priložnost, ki ste jo izkoristili?

"Tako je. Takrat na to priložnost sicer nisem bil niti malo pripravljen, a moral sem se znajti v novih okoliščinah, novem kontekstu. Skušal sem razviti svoje sposobnosti, kolikor se pač dobro da. Ta izkušnja sploh ni bila lahka, a hvaležen sem za to priložnost, ker človeka utrdi v prepričanju, da se mora zanašati na svoje lastne znanje in izkušnje, osebnost. Vse to se v procesu prehajanja iz enega kulturnega, lingvističnega okolja v drugo nekako stransformira. Način pisanja v anglosaksonskem svetu je čisto drugačen kot pri nas. Vsega se je bilo treba naučiti."

Kaj pa problem jezika? Kako ste premagovali te težave od začetka?

"Nima smisla, da se kažem kot nekakšen lingvistični heroj. Dejansko je bilo težko."

Vaša akademska kariera v deželi "tam spodaj" je bleščeča: zasedali ste že vodilne funkcije na priznanih avstralskih univerzah, kot sta Univerza v Queenslandu in Univerza Monash v Melbournu. Od leta 2018 ste na ACU v Sydneyju. Morda poveste kaj več o svojem delu, raziskovalnih področjih. Migracije, mladina in nacionalizem so menda vaše osrednje teme, z evropskim akademskim pedigrejem ste najbrž v Avstraliji zanimivi?

"Avstralija je že dolga leta akademska skupnost, kamor prihajajo z vseh vetrov. Tako da nisem edinstven po tem. Prihajamo z različnih koncev, vsak od nas prinese neko kulturno specifiko in znanje, ampak Avstralija je preplet raznih kultur, videnj, pristopov k raziskovanju, razmišljanju. Vse to dela Avstralijo zanimivo."

Avstralske univerze imajo ogromno tujih študentov in seveda plačljiv študij, kajne? Kakšna univerza je Avstralska katoliška univerza v Sydneyju, kakšno je razmerje med družboslovnimi in naravoslovnimi študiji?

"Tako je, s tem da plačljivost študija koordinira vlada. Študent najame kredit, ki pa ga začne odplačevati šele, ko doseže določeno dohodkovno stopnjo. Ta kredit je indeksiran z inflacijo (consumer price index), gre za zelo dobro koordiniran in pravičen sistem, po moje. Omogoča študij tudi tistim, ki bi si ga težko privoščili. Temeljna postavka tega sistema pa je, da kredit začneš odplačevati šele takrat, ko si za to sposoben.

Naša univerza je za avstralske razmere srednje velika. Imamo 33 tisoč študentov, prihajam pa z Univerze Monash v Melbournu, ki je imela 85 tisoč študentov. Na ACU imamo devet kampusov, ki so razpredeni po vsej državi. Največji kampus ima okrog 10 tisoč študentov, najmanjši okrog tisoč. Imamo tudi kampus v Rimu. Štirinajst odstotkov naših študentov je iz tujine, največ iz Azije in Latinske Amerike."

Napetost med naravoslovjem in družboslovjem za lase privlečena

Kakšno je razmerje med družboslovnimi, humanističnimi in naravoslovnimi, tehniškimi študiji?

"Kot večina univerz v Avstraliji imamo dobro mešanico obojega. Meni se zdi tenzija med naravoslovnimi in družboslovnimi vedami malce za lase privlečena. Zelo pomembno je, da obvladujemo obe skupini predmetov. Smo univerza, ki proizvaja največ zdravstvenih delavcev, največje število medicinskih sester v Avstraliji, pa tudi drugih profilov zdravstvenih ved, kot so fizioterapija, dietetika, tudi paramedicina, ki je v Sloveniji ni. Smo pa druga največja univerza, kar zadeva izobraževanje učiteljev. Torej so zdravstvene vede in pedagogika naše glavne usmeritve. Eden od mojih ciljev je, da zdiferenciramo ponudbo različnih predmetov. Ko govorimo o pedagogiki in zdravstvenih vedah, imamo tudi celo vrsto raziskovalnih področij. Seveda imamo tudi pravo, teologijo in filozofijo. Precej normalna univerza torej, in kar se tiče humanistike, ji dajemo veliko pozornost in vanjo veliko investiramo. Kot katoliška univerza gradimo na katoliški intelektualni tradiciji, kar predpostavlja poznavanje literarnih in filozofskih klasikov."

Verjetno ste eden najvišje postavljenih slovenskih akademikov v svetu. Ko so leta 2015 ustanovili Svetovno mrežo Univerze v Ljubljani, ki povezuje s Slovenijo povezane znanstvenike, profesorje in druge ugledne osebnosti, ki delujejo v akademskem, raziskovalnem in razvojnem okolju v tujini, ste postali njen prvi predsednik. Ste še vedno aktivni v tej organizaciji?

"Zelo počaščen sem bil, ko so me povabili k predsedovanju Svetovne mreže Univerze v Ljubljani (SMUL). Pobudnik tedaj pred šestimi leti je bil tedanji rektor dr. Ivan Svetlik. Na žalost me je kariera malo prehitela in vajeti SMUL-a sem moral prepustiti tistim, ki so se lahko bolje posvetili tej nalogi. Trenutno nisem preveč angažiran zaradi preveč obveznosti in ne morem prispevati toliko, kot bi rad. Gre pa za zelo pomembno iniciativo in področje razvoja Univerze v Ljubljani, ki sama sebi prizna, da je iz njenega jedra odšla v svet cela vrsta ljudi, ki imajo še vedno povezavo z ljubljansko univerzo. Je pomembna oblika povezovanja in afirmacije akademske skupnosti. Nekaj podobnega počnemo tudi mi na naši univerzi v Sydneyju, povezujemo se s svojimi bivšimi študenti in vsemi tistimi, ki pomembno vplivajo na naše izobraževanje. To so predstavniki industrije, različnih organizacij, katoliških bolnišničnih, izobraževalnih sistemov. Nismo pa omejeni samo na katoliške, še zdaleč ne."

V koronačasih ste – mislim na univerzo, ki jo vodite - zelo zaželeni, nekatere vaše naloge so se najbrž zelo povečale, tudi vpis, zaradi potrebe po medicinskih kadrih? Kako je potekal študijski proces v času zaprtja?

"Preteklo leto je bilo težko, ker smo morali v nekaj dnevih opustiti predavanja in vzpostaviti spletno poučevanje. Na srečo se študentje zdaj vračajo v kampuse in predavalnice. Samo polovica naših predavanj je trenutno preko spleta. Življenje se nekako normalizira, še daleč pa smo od tega, da bi bilo normalno. Na primer naši mednarodni študenti, ki so del 36-milijardne industrije v Avstraliji, se ne morejo vrniti, ker imamo omejen pretok ljudi preko meja. To je novi normalni način življenja. Covid je vzpostavil nova pravila igre, stvari niso več, kar so nekoč bile, ampak skušamo ostati osredotočeni na to, da nadaljujemo pedagoško in raziskovalno delo."

Beg možganov kot priložnost

Kako pa kot sociolog gledate na nove procese v koronski družbi, ki bodo predmet mnogih socioloških in drugih študij po vsem svetu?

"Na neki način smo del naravnega eksperimenta, katerega posledice nam niso povsem jasne. Vsekakor pandemija povzroča tektonske premike v družbi, kulturi, geopolitično itn. Mislim, da bodo vsa ta dogajanja sedaj imela hude posledice, kaj pomenijo in kam vodijo, to pa nam še ni povsem jasno."

In vaš pogled na odtekanje znanstvenikov iz Slovenije, tako imenovani beg možganov? Pred leti je bila velika razprava o tem, da nimamo niti centralne, zanesljive evidence naših znanstvenikov po svetu. Kako vi z druge strani vidite to mrežo?

"Nekako ne delim katastrofičnega pogleda na beg možganov. Po moje je beg možganov priložnost za države, ki izgubljajo talente. Sodoben način raziskovanja, pedagoškega povezovanja terja obstoj mreženja na globalni ravni. Tako da v bistvu ne vidim nekih katastrofalno velikih posledic za države, iz katerih 'bežijo možgani'. Seveda ni idealno, a v bistvu je prav to priložnost za te države, ki izgubljajo talente, da začnejo razmišljati o tem, kako jih pridobiti nazaj, ne ohraniti doma. Nič slabega ni, če ljudje odhajajo v druga akademska okolja, če se povezujejo z matičnimi institucijami v domovini. To je situacija​ win-win. Na to pač gledam optimistično in realistično. Vem pa, da je s slovenskega zornega kota to pogosto videti kot zelo tragično in negativno. Slovenska znanost je na dokaj visokem nivoju, povezanost s svetom tako na univerzi kot tudi v industriji je precej visoka. Zato se mi stvari ne zdijo tako črnoglede, kot se včasih doma predstavljajo."

Internacionalizacija univerze je pri nas že dolgoletna mantra v univerzitetnem prostoru. Z Mariborom in tukajšnjo univerzo ste kdaj sodelovali?

"Ne, nisem, ni bilo priložnosti. Nisem pa se nikoli izogibal takim povezavam. Gibljem se v določenih profesionalnih krogih, ki me sami povežejo in silijo v določene stike. Na vse to gledam precej sproščeno."

V Evropo ste v preteklosti redno odhajali predavat, dokler so bile meje še bolj pretočne?

"Veliko pedagoškega dela sem opravljal v Nemčiji, nekaj tudi na Danskem. Odgovoren sem bil za povezave s celo vrsto nemških institucij. Univerza Monash je sodelovala z univerzo v Giesnu, sodeloval sem s Tehnično univerzo v Münchnu, povezave z Evropo so bile pogoste."

Vašo inavguracijo smo lahko gledali na spletu. Bilo je res ganljivo, kako so vam svojci, na čelu z vašim bratom, profesorjem harmonike Petrom Skrbišem, posneli skladbo Damjana Močnika Zarja in vam jo predvajali v slavnostnem ceremonialu.

"Bila je čudovita gesta in dar moje družine iz Slovenije, brata in njegove družine. Človek ostane brez besed. Moji kolegi so bili navdušeni. Čudovito je zvenelo."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta