S Slovani se že leta ukvarjate izredno poglobljeno. Zdi se, kakor da jih poznate skorajda osebno. Kaj bi porekli na svet, ki smo ga današnji prebivalci ustvarili na področju, ki so ga naselili?

"To vprašanje je anticipirano iz naših v njihove oči. V tisti svet sem se poskušal vživeti že veliko prej, kot sem začel pisati; že tedaj, ko sem bil še študent! Na fakulteto sem se v Ljubljano vozil iz Celja in razmišljal o cesti, hribih, Savi - le kaj so videli Slovani, ko so prišli v ta prostor, sem se spraševal. Tukaj tedaj ni bilo ne železnice ne ceste, prebijati so se morali ob reki. Kaj so videli na mestu današnjega Sorškega polja, ki ga takrat v takšni razsežnosti še ni bilo? Kaj jih je čakalo na sotočju? Življenje je takrat bilo praktično samo ena sama volja za preživetje! Spomladi se je začelo delati in takrat si imel dve možnosti: ali si postal ropar in pobral imetje drugega ali pa si se namučil z obdelovanjem slabo pognojene zemlje (v resnici je nisi mogel obdelovati več kot kakšni dve zaporedni leti) in upal, da bo kaj zraslo. Tistega malo prosa so potem jedli vso zimo. Kakšna so torej bila njihova pričakovanja? Samo to, da bi bila vreča polna. Težko je govoriti o njihovih upih za to ozemlje - saj oni vendar niso mislili, da so zavzeli svet. Pred tistimi, ki so imeli večji meč, so preprosto bežali na območja, kjer bi lahko zraslo kaj več."

Zanimivo je, da niso živeli in delovali z mislijo, da delajo bog ve kaj zgodovinsko pomembnega. Danes imamo - verjetno za veliko manj usodne zadeve - pogosto drugačno prepričanje.

"Drži, večkrat razmišljamo na ta način. Človek pretekli čas načeloma razume tako, kakor se ga spomni. Pri tem njegov spomin zajame otroštvo in skupaj s slednjim morda še (pra)dedka ali (pra)babico. Gre za kratek odsek, na podlagi katerega ocenimo, kaj se dogaja. V glavi si težko zamislimo, kaj bo pomembno čez tisočletje - in tudi naši zanamci si ne bodo znali predstavljati, kaj si bodo o njih mislili njihovi nasledniki. Ljudje smo kakor koralni greben, ki raste, a je živ samo pri vrhu in še to ne za dolgo - kmalu okamni in za njim pride nova generacija. Čeprav mislimo, da smo najpametnejši, da je ves svet naš in da smo ultimativni odločevalci, to ne drži.

Če bi na situacijo gledali romantično, bi rekli, da so Slovani mislili na državo in na narod. Zanimivo pa se mi zdi, da so - čeprav so bili popolnoma nepripravljeni na kakršno koli osvajanje - vseeno osvojili več, kakor smo mi sposobni zadržati z najmodernejšo tehniko. Vnuki niso sledili svojim očetom. Slovani so razmišljali o tem, ali bo njihova žena preživela, rodila, ali bo otrok zdrav ali ga bo pobrala škrlatinka. Z zdravilko Ajdo poskušam v serijo Ognjeno pleme (in z njo v Sotočje) uvajati vse te teme. Ajda je biser od zdravnika in razume stvari, ki jih niso razumeli niti leta 1800! Civilizacij v različnih obdobjih med seboj sicer ne moreš primerjati. Tudi mi smo danes sposobni iz zemlje izžeti in ukrasti veliko več, kakor so bili sposobni oni; hkrati pa je mogoče skleniti, da so bili oni tisti, ki so živeli bolj trajnostno, čeprav smo mi tisti, ki se teh konceptov zavedamo in o njih razpravljamo. Sodobnim družbam je v osnovi pomemben denar. Jaz pa poskušam s svojim delom pred mladim bralcem odpirati osnovna življenjska vprašanja - kako biti dober, kako biti pošten."

Kot pomemben motiv se že v začetku serije pojavi upor proti avtoritetam. Ognjen denimo ni želel poslušati in ubogati plemenskih vodij in se zato odločil za migracijo, ki je zavrtela kolo zgodbe. Kakšna je bila vloga avtoritete takrat, kakšna je danes?

"Tudi vprašanje avtoritet je biološko pogojeno. Bolj izkušen človek je bil zmeraj učitelj manj izkušenemu in na tak način je avtoriteta rasla. Sin se je od očeta učil, kako na njivi kopati krompir, da ga pri tem ne preseka na pol. Zanimivo pa je, da je pri Slovanih umanjkala hierarhija na podlagi presežkov, ker slednjih enostavno niso imeli. To nas je v zgodovini (ob pokristjanjenju, ko so drugi na vrh postavili svoje velikaše) tudi teplo. Franki, Bavarci in ostali so namreč imeli drugačen sistem: če je bil posameznik uspešen vojak in si je prisvojil več plena, je posledično imel večjo moč in višji položaj na določenem območju. Nastala je vojaška hierarhija, odvisna od bogastva in moči. Mi, Slovani, pa svojega plemstva nismo imeli - brigalo nas je za državo, važno je bilo preživeti. Ključ do preživetja je bil v razdrobljenosti - vsi pač niso mogli živeti na isti njivi, ker je rodila premalo. Ognjen je v seriji Ognjeno pleme ljudstvo združil, ker se je šel učit v svet in prišel nazaj z novo miselnostjo. Resnično zanimivo je, koliko zgodovine je pogojene s čisto biološkimi kategorijami. Samo poglejte, zakaj je propadel zahodni del Rimskega cesarstva - od leta 100 do 200 so imeli mir, nato so nastopile poplave in suše, bruhali so ognjeniki in letina je bila slaba. Tudi cesar Justinijan bi, denimo, osvojil cel svet, če ne bi bilo kuge, ki je v Rimu število ljudi zmanjšala iz milijona na bornih deset tisoč

Avtoriteta, o kateri sprašujete, pa mora biti - dokler pojmov in vzorcev obnašanja človek nima, upiranja avtoritetam ne zagovarjam -, je pa to upiranje lahko izpeljano na točki odraslosti. Kako vendar nastane izum? Če boš zmeraj razmišljal, kakor si naučen, ne boš naredil ničesar! Dokler se ni Tesla spomnil, da se da elektriko prenesti, tega ni verjel nihče. Prav 'napačen' korak iz logike utesnjenosti je tisti, ki privede do napredka. Izstop iz kroga je ključen za napredek, zanj moraš imeti prost korak! Tudi Ognjen je šel na zahod in videl, kako se tam dela - prav zato doma več ni želel biti kmet. Na neki točki se moraš postaviti zase in narediti korak naprej."

Zanimivo je, da zmorete s svojim pisanjem mlade zvabiti v obdobje, ki si ga je sicer težko zamisliti. Obenem pa v številnih drugih delih naslavljate zelo aktualne probleme sodobnih mladostnikov. Kako dojemate kategorijo časa?

"Pisatelj ne more začeti pisati iz druge, ampak iz svoje duše - vse izvira iz tvojih izkušenj, iz tega, kaj in kako te zaboli in kako občutiš. Ni mogoče pisati iz leve ali iz desne - le iz srca se da. Po eni strani ima sodoben človek srečo, da je o vsem - pa naj gre za orkan na Floridi ali za igro naših košarkarjev na Japonskem - neposredno obveščen. V prejšnjem času tega stika ni bilo - stik so ustvarjali tisti redki posamezniki, ki so bili tako 'nori', da so poskušali iz Baltika prinesti jantar v Sredozemlje in od tod sol. Obenem pa so upali, da jih vmes ne bodo ubili. Čas je izum sedanjosti. Kmetje so nekoč kmetovali, ko na zemlji ni bilo snega, in v tistem času je človek še imel čas - počakati je moral, da so bile temperature prave in da je seme vzklilo, sekiranja zaradi 'zamudnosti', kakor jo dojemamo danes, ni bilo. A način življenja se je spremenil - čas ni več naš zaveznik, ampak naš uničevalec. Jaz takšnega stresa, ko gre za pisanje, trenutno ne občutim - knjigo pišem leto ali pa mesec dni, pred upokojitvijo sem bil odvetnik in bilo je drugače. Je pa tudi res, da zdaj prej napišem tudi zato, ker ta vprašanja glodam ves čas.

Si pa čas, o katerem pišem, zmerom prepričljivo predstavljam. Pri tem pomaga tudi to, da sta svet in narava, v katerih živimo, resnično impresivna. Na Švedskem nad gozdno mejo recimo ni ničesar, le planjava in nebo, voda, ribe, borovnice in brusnice. V naravi lahko tudi doživim, kar so izkušali ljudje v tistem času. Veste, skozi sem življenje izkusil, kaj je tema. Mlademu otroku iz mesta pa ne moreš zgolj enostavno dopovedovati, kakšna je tema, ker je nikoli ne vidi - a če fanta, otroka, ponoči pelješ v hosto, bo videl medveda na dva centimetra, četudi ga ne bo v bližini. Domišljija mu ga pričara. Ko te dež tako namoči, da so hlače težke 40 kilogramov in tudi teči več ne moreš, veš, kako je, in si lahko predstavljaš, kako je bilo. Jaz sem to doživel in zato to znam opisati."

Otroci, ki nastopijo v Sotočju, so junaki vsak na svojem področju. Pretiranih šibkosti pri njih ni razpoznati. Je bilo to načrtovano?

"Imel sem vizijo, da bi otrokom predstavil Pod svobodnim soncem. V tistem času je bilo to delo kot kavbojka, Slovan je drugim pokazal, kako se stvarem streže, in dokazal, da Slovani niso naprodaj. Jaz pa obenem poskušam biti nekoliko bolj realističen - kot že rečeno, se zavedam, da Slovani v tistem času niso razmišljali o naši zemlji, narodu, ampak o preživetju. Ognjen je vedel, da gredo za njim cele družine z vozovi, in to potovanje je bilo podvig, ki si zasluži, da se ga opiše več kot enkrat. Smo pa na to vseeno nekako pozabili. Da, bilo je načrtno, ker vem, komu sem knjigo namenil. Bralec, star okoli dvanajst let, v tem obdobju potrebuje takšne zglede, in da je to tisto, kar mu mora biti pomembno. Pri mladinski literaturi obstajajo določena poslanstva, ki jih zasledujem. Mislim, da bi otroci celoto sicer stežka predelali. Ženski del junakov predstavlja ljubezen in znanje, moški del pa prednjači v boju. Vsi skupaj pa tvorijo celoto in prav zato so neuničljivi. Nekateri znajo braniti, drugi najdejo pot in rešitev.

Hkrati pa je v pisanju vselej pomemben posluh za človeka. Veste, tudi kot odvetnik sem celo življenje poslušal tegobe ljudi in jih poskušal rešiti. Velikokrat so me vprašali, kaj bi naredil jaz, in od tukaj tudi zmožnost razumevanja različnih situacij. Razumevanje človeka je bistveno in upam, da bo to tisto, kar nas bo krasilo tudi čez tisoč let. Rad bi, da v knjigi mladostniki vidijo, da nas je vse kdaj strah - a strah je treba premagati, to poskušam dopovedati mladim! Vsake težave se pač ne gre losati s pomočjo mame."

Junak tistega časa obenem menda ni tudi junak našega, kajne?

"V neki predelani različici je lahko, se da. Tudi sam sem bil zmeraj borben. Imel sem brata dvojčka in bil sem majhen petelin z velikim srcem. Boril sem se in bil precej uspešen v številnih športih, celo košarko sem igral kljub svoji višini. Bil sem hiter in z brzino se nadomesti marsikaj. Poskusil sem vse in nikoli popustil, to je nadomestilo kvalitete, ki jih nisem imel. Tudi glasbo sem imel rad, igral sem violino in klavir. Seveda se ne morem meriti z Rusom, ko sto pianistov postavijo v en razred in izmed te celote izberejo najboljšega (in po tem principu naprej). Zavedati pa se moramo, da lahko košarko v ekipi naenkrat igra le šest Dončićev - in zato Slovenci, denimo, ne rabimo več kot enega. V tem smislu je tudi to, da nas je malo, včasih prednost. Vsi lahko tečemo - pa naj bo tako ali drugače."