(INTERVJU) Jedrt Maležič: Na vašem mestu kot bralka ne bi verjela vsega

Poznamo vas kot neposredno, odločno, glasno pri komentiranju kulturne scene - javno ste opozarjali na dogodke na JAK-u, ko so pred Frankfurtom odslovili takratno direktorico Renato Zamida - pa tudi sicer opozarjate na položaj LGBT-skupnosti, sledili ste medijskemu poročanju o nasilju zaposlenih nad bolniki na Psihiatrični kliniki Ljubljana. Te teme se vas osebno, intimno dotikajo. Se jih čutite dolžni komentirati?

"Ne bi rekla, da se počutim dolžno, je pa res, da sem tudi v zasebnem življenju precej glasna in se veliko izražam. O teh temah sem tudi že pisala - in ker jih dobro poznam, si drznem upati, da moje mnenje  prispeva k seznanjanju ljudi. Če nisi bil nikoli v psihiatrični bolnici, težko komentiraš, ali tam osebje kaj dela narobe, če pa si to doživel na lastni koži, kar jaz sem, je relevantno. V kratkih zgodbah Težkomentalci sem to, upam, posredovala na literariziran način. Enako je z LGBT-situacijo. Mislim, da bi morala skupnost govoriti zase, in ne da v javnosti drugi v njihovem imenu ugotavljajo, kako se počutijo. Vprašajmo jih. Nimam občutka, da bi bila preglasna, se mi pa zdi, da je za nekatere ljudi dragocena osebna izkušnja in jih dejansko zanima, kaj pa mi pravimo – lezbijke, bipolarne osebe ... To je najboljši način razbijanja predsodkov. Namesto da bi domneval, vprašaš. In mene so vprašali, zato sem se oglasila. Z JAK-om je bilo pa tako, da sem imela občutek, da nekdo mora nekaj reči. Vse je potihnilo, vsi smo otrpnili. Ni se mi zdelo prav. Uporabila sem glas avtorice, ki jo to neposredno zadeva, počutila sem se nagovorjeno, ne vem, ali sem prav naredila ali ne, ampak tako je bilo, tako delujem."

Kako pa je bilo v Frankfurtu?

"Zelo mi je bilo všeč. Organizacija je bila desetkrat boljša, kot sem si mislila, da bo. Bila sem kar navdušena nad člani ekipe in nad tem, kako je vse gladko teklo. Z avtorji so delali absolutno lepo in vse se je dalo dogovoriti. Presenečena sem bila nad nivojem debat. Sodelovala sem v treh in vprašanja so bila res na nivoju, lahko sem spregovorila o nekaterih vidikih, o katerih me v Sloveniji ni nihče na tak način vprašal – recimo reprezentacija LGBT-oseb v literaturi ali pa žensk na splošno, vidnost psihiatričnih uporabnikov in tako naprej. Veliko je bilo pozitivnih presenečenj, tako da sem bila zelo zadovoljna."

Že v romanu Križci, krožci neprizanesljivo pišete o lezbični sceni. Ta si je v zadnjih letih marsikaj izborila: dovoljene so homoseksulne poroke, par v romanu ima tudi otroka, a je scena dvolična, zahrbtna, nič kaj varen prostor, beremo v romanu.

"Zelo rada imam nezanesljive pripovedovalce in pripovedovalke, tako da v romanu na vašem mestu kot bralka ne bi verjela vsega, kar pravi junakinja, ki pripoveduje zgodbo. Je pa res, da tako kot na vsaki zaprti ali napol zaprti sceni seveda prihaja do navzkrižij. Lezbična scena tukaj nikakor ni edina. Na politični sceni ali pa recimo tudi na literarni je tega mnogo več. Zagata pisanja o katerikoli majhni sceni je v tem, da lahko pride do posplošitev. Želela sem le izpostaviti neko človeškost, da ne bi podcenjevala bralca v smislu, kako je tam vse rožnato in mi vsi kakamo mavrice. Smo ljudje, kot vsi ostali, gotovo se tudi med nami najdejo nečisti nameni."

Kaj pa psihoterapija? Nekateri psihoterapevti v vaših zgodbah so šarlatani, a v splošnem se zdi, da ploskate, ko like pošljete na psihoterapijo.

"Psihoterapija mi je v nekaterih vidikih rešila življenje in bi jo privoščila vsakomur, zlasti tistim, ki je nočejo. Ti bi jo včasih najbolj potrebovali, ne bodo se pa znašli v tej situaciji, razen če se kaj ne zalomi do točke, ko so, kakor rečejo na psihiatriji, nevarni sebi ali drugim, ampak tudi potem so bolj godni za psihiatrijo kot psihoterapijo, ki je seveda prostovoljni proces odkrivanja sebe. Z gotovostjo lahko rečem, da slednje ne more nikomur škoditi. Ne more škoditi, da se bolj poznaš, da odstreš vidike sebe, ki jih prej nisi videl. Mogoče tudi zato liki, ki sem jih postavila v zbirko Dvoliki, v glavnem ne hodijo na psihoterapijo, bi jim pa koristila. Tisti, ki pa hodijo, imajo spet zadržke in se ne pokažejo zares. Sem trdno prepričana, da ti terapevt lahko pomaga do mere, do katere mu pokažeš sam sebe, se mu odpreš. Psihiater ti lahko predpiše tablete, terapevt pa ti lahko pomaga samo, kolikor mu to omogočiš. Ne more škoditi, lahko pa je denar vržen stran, če se ne razgališ in ne vzameš opcije, ki jo ponuja." 

Nezavedno lahko šofira življenje

Ko sva ravno pri Dvolikih. Začeli ste s kratkimi zgodbami, k tem ste se z zbirko, ki je izšla letos, vrnili. Kdo so dvoliki iz naslova in kje ste jih našli?

"Nisem hotela uporabiti besede dvolični ali dvoličneži, ker bi bila to že vrednostna sodba. Potem sem s hitrim googlanjem ugotovila, da beseda 'dvolik' v slovenščini že obstaja. V to zbirko sem vključila zelo različne ljudi, mogoče je vsebinsko in tudi značajsko najbolj razgibana med vsemi. Ti liki navzven ne kažejo prave narave, si o tem, kakšni naj bi bili, pripovedujejo mit – se maskirajo v 'bojne barve', za lažji spopad z okolico. Ne zavedajo se, da to počnejo. To me je zanimalo. Kar počnemo nezavedno, lahko celo šofira naše življenje, kar pa ni vedno v našem interesu in je zlahka celo škodljivo, tudi za okolico, ne samo za nas. Cilj naslova je povabiti bralca, da v vsaki zgodbi išče dvolikost. In če se vpraša, kaj pa je tu dvolikega, obstaja velika možnost, da sam počne enako (smeh)." 

Poigravate se s pozicijami močmi, ki se neizbežno pojavljajo v odnosih. Sploh pa ker se veliko ukvarjate tudi z ljudmi z roba ter diskriminiranimi, begunci, alkoholiki. Zdite se zelo občutljivi za vse nianse družbe.

"Hvala, to bom vzela kot kompliment, ker si želim biti dovzetna za ranljive skupine, nimam pa občutka, da bi bila posebej angažirana, vsaj ne s to knjigo. Zanima me, kako živijo ljudje v negotovih situacijah. Morda tudi zato, ker sem pripadnica več ranljivih skupin, čeprav to ne pomeni, da se počutim kot žrtev. Pozicij moči se moji liki največkrat ne zavedajo, temveč si jih lastijo. Niso ves čas občutljivi na svojo privilegiranost. Tudi sama se marsikje čutim privilegirano, vsaj malo, ampak to se mi pokaže šele, ko se nekaj zgodi v odnosu do drugega. Takrat odkrivam svojo pozicijo moči in po drugi strani tudi ranljivost. To je zame neizčrpen vir zgodb, še posebej občutki upravičenosti. Ves čas je treba biti pozoren na to, da se morda postavljamo na položaj, ki lahko rani ostale."

Je pa vaše pisanje ves čas prepleteno s humorjem, ironijo, tudi sarkazmom. Ob branju se nemalokrat krohotamo, ampak ti isti liki, ki se jim rogamo, so nam v marsičem podobni - oziroma mi njim.

"Seveda. Ne spomnim se, da bi kdajkoli samo zabavljala čez svoje junake ali se jim zlobno posmehovala. Ne. Človeška slepota je zame vir neskončne fascinacije, tudi zabave – v pisanju in v zasebnem življenju. Kakšna čudna bitja smo ljudje. Načeloma smo vsi približno enako sestavljeni, pa tako raznoliki. Humor je pri meni prej stranski učinek. Nečemu se smejim, ker mi je nelagodno, ker ne razumem, ker sem ambivalentna. Mogoče je to bolj zadrega, obrambni mehanizem, ne vem. Prvenstvena je vsekakor fascinacija, ne pa porog."

Dninarstvo in borba za kruh

Zdaj smo že navajeni, da nikoli ne vemo, kaj pričakovati od vaše naslednje knjige. V romanu Napol morilke spremljamo begunstvo treh generacij tržaških Slovenk, ob tem pa še nasilje, tepež in medgeneracijske travme manjvrednosti. Ta tema je zahtevala tudi zgodovinsko poglabljanje. Kako ste se je lotili?

"Za pisanje sem se odločila zaradi svoje babice, ki je bila tržaška Slovenka in tudi begunka, pa nisem nič vedela o njeni zgodbi, vse življenje je o tem molčala. Iskala sem literaturo, tudi članke, koristili so mi teksti Marte Verginella, drugod nisem našla veliko o ženskah med prvo in drugo svetovno vojno, tako da sem začela brati stare tržaške časopise. Še najbolj so mi bili zanimivi gospodinjski nasveti, kjer je bilo polno vsakdanjih informacij o tem, kako so ženske živele. Nisem suverena v zgodovinskem pisanju, zdelo se mi je, da mi manjka znanja, kar sem reševala s popisom intime in ne toliko družbenega dogajanja. Najprej sem imela v glavi pripovedovalko, ki sem se ji odločila dati glas, ker je bila med tremi ženskami najbolj zagonetna, najbolj brez glasu. Marina je namreč izjemno apolitično obrnjena vase. Stvari, ki mi ne gredo v račun, poskušam pogosto razdelati v knjigah. Da tudi sebi razložim, kako deluje tak človek. Marina se zavestno ogradi od vseh političnih dogodkov, čeprav se je ena vojna končala in se je začenjala druga. Med pisanjem sem ves čas čakala na njeno preobrazbo, ampak ta njen glas, ki sem ga slišala, tega ni zmogel. Šele na koncu knjige se začne osvobajati." 

V Dvolikih beremo tudi o samozaposlenih v kulturi, tudi vi ste samozaposleni od leta 2007. Od pisanja se ne da živeti, pravite, kaj pa od pisanja in še prevajanja?

"Zdaj ste me dobili. Ravno včeraj sem videla oglas za redno službo in sem samo sebe presenetila. Celo noč nisem spala, ker sem mozgala, ali bi se po skoraj dvajsetih letih prijavila. Da se živeti na svobodi, je pa to precej samotno življenje. Rada delam v co-workingu. Velik del mojega vsakdanjika je bolščanje v ekran in družabna omrežja. Mislim, da se na dolgi rok človek tega lahko prenajé. Naveličan si iskanja projektov, ni bolniške, ni dopusta. Če bi za moj opis del obstajala redna služba, bi bilo to veliko olajšanje. Tudi za ustvarjanje. Ne potrebujem svobode, da bi pisala. Potrebujem pisanje, da sem lahko svobodna. To je seveda svoboda v narekovajih, ko se stalno boriš za kruh. To je dninarstvo. Stara sem 45 let, ne vem, če me bo čez deset let še kdo vzel v službo. Če pa ne bom imela izbire, bom delala brez pokojnine do smrti. Oziroma dokler bom razumela računalnike ali dokler me ne nadomesti umetna inteligenca (smeh)."