(INTERVJU) Ključna beseda naše generacije je začasnost

"Čeprav je rojena v Mariboru, jo Ljubljana, kjer končuje študij, bistveno bolj definira, zato skozi stisnjene zobe zamrmra, da je nemara torej res ljubljanska pesnica." (Maja Šučur v uvodu v intervju z Ano Svetel pred tremi leti.) Brez skrbi, četudi delava intervju za Večer, se ni treba lokalpatriotsko korigirati. Zanima me samo, ali ste vendarle že v mariborskem obdobju literaturo spoznavali/pisali v kakšnem institucionalnem okviru, recimo srednješolskem literarnem krožku.
"Težko rečem, katero okolje me bolj zaznamuje, je pa res, da me je v prvih letih študija v Ljubljani prizadelo vsakič, ko sem se ob vikendih vrnila domov v Maribor in se sprehodila od železniške postaje skozi mestno središče do Gosposvetske. Vsakič se mi je zdelo, da videvam ogromno revščine in bede, zato v to mesto nisem znala umestiti svojih srečnih, cvetočih gimnazijskih let. Zdaj, ko sem starejša, vem, kako rada mesta vztrajajo v svojih lastnih kontradikcijah, v nemogočih kombinacijah, in Maribor ni v tem nobena izjema.
A če govoriva o mojih literarnih začetkih, moram poudariti, da me literatura spremlja, odkar pomnim. Imam to srečo, da sta mi starša v otroštvu veliko brala in pripovedovala ter mi kasneje književnost približevala s pravo mero vzpodbude in nevmešavanja. Prva pesem, za katero se živo spomnim, kako sem jo napisala – mislim, da sem imela štirinajst let –, je govorila o Pohorskem bataljonu. Usode padlih borcev so se me tedaj močno dotaknile, dosti bolj kot denimo ljubezen. Na gimnaziji sem imela srečo, da je bila moja razredničarka profesorica slovenščine in izvrstna pesnica Danica Križanič Müller, ki je bila tudi mentorica naše legendarne literarne delavnice. Vsak petek zvečer smo hodili na šolo pisat in brat. Mislim, da to vse pove. Daničinih učnih ur o Proustu, Kafki, Flaubertu pa se še danes očarano spominjam. To so bila izvrstna predavanja."