(INTERVJU) Maja Weiss: Slovenija ima najslabše financirano kinematografijo na področju ex-Jugoslavije

Danes ji bodo podelili na festivalu Dokudoc naziv Dokumentarno ime 2020 nza petintrideset let ustvarjanja dokumentarnih filmov.
Posneli ste 33 dokumentarnih filmov, kakih 40 dokumentarnih prispevkov, z ogromno ljudmi ste v tem času sodelovali in kar je najpomembneje - premaknili ste mnoge meje, premostili zapreke in utrdili položaj dokumentarnemu filmu, ki si je dolgo (in si še zmeraj) utira pot do priznanja in statusa. Se je v odnosu do dokumentarnega filma skozi čas veliko spremenilo?
"Marsikaj se je spremenilo na bolje, podpora slovenskemu celovečernemu dokumentarnemu filmu obstaja. Ker sem bila v komisiji za razvoj projektov na Slovenskem filmskem centru prav v tem letu vem, da je naša komisija v sestavi Goran Vojnovič in Igor Palčič podprla razvoj več kinematografskih dokumentarcev avtoric in avtorjev dokumentaristov. Mislim, da tudi več kot prejšnja leta. Žal pa vse stoji zaradi korone, ministrstvo za kulturo ne da zelene luči za objavo rezultatov in za začetek izplačil. Menim sicer, da dokumentaristi, vajeni vsega hudega, vseeno pripravljajo in že snemajo 's pomočjo bančnega kredita'. Upam tudi, da prav (samo?) naš 'filmski denar' ne bo šel v 'humanitarne namene za zajezitev korona krize', ker ga je premalo in je namenjen samozaposlenim v kulturi, ki so ranljiva skupina. Slovenija ima najslabše financirano kinematografijo na področju ex-Jugoslavije in prav ta teden sem slišala, da bo vlada zaradi krize 'rezala najprej v znanosti in kulturi', zakaj prav tu, pa nisem slišala pojasnila in videla razpredelnic z jasnimi primerjalnimi podatki z drugih področji.
Vrnimo se k dokumentarcem in njihovi vitalnosti. Leta 2019 sem bila v žiriji Festivala slovenskega filma, kjer smo imeli na ogled odlične in raznovrstne dokumentarce (predvsem televizijskega formata), za zmagovalnega pa smo razglasili celovečerni observacijski film Hči Camorre Siniša Gačića, ki spada med naše najboljše dokumentariste mlajše srednje generacije. Ogledate si ga lahko tudi na festivalu Dokudoc v Mariboru."
Za dokumentarni žanr ste se navdušili na TV Slovenija ob gledanju dokumentarcev avtorjev Heleni Koder, Alenki Auersperger, Marjanu Frankoviču ...Pot vam je tedaj odpiral tedanji urednik dokumentarnega programa Drago Pečko. Danes vsega tega ni več, tudi dokumentarca meseca na nacionalki ni več?
"Dokumentarec meseca je bil včasih paradni konj na TV Slovenija, prah se je še dolgo dvigal in veliko se je govorilo o temi, ki jo je sprožil. Danes imamo le Tarčo. To pa je informativni program in čisto drugi žanr.
Igrani film tedna je ob sredah ob osmih in izbor filmov je odličen, vsak teden ga gledam in sem navdušena, še vedno izvem veliko o neznanem svetu in življenju ljudi iz filmskih zgodb različnih svetovnih kinematografij.
Dokumentarec meseca danes pa - moram iti poguglati, žal res ne vem tako na pamet. Ugotovila sem, da obstaja, a v različnih terminih. Ponedeljek, torek, četrtek. V bistvu je na ogled več domačih dokumentarcev na tv kot jih je bilo včasih, a enega udarnega termina, da se nanj aboniraš in v tem terminu pričakuješ vznemirljivo dokumentarno tematsko (tudi družbeno-angažirano) in filmsko potovanje dokumentarista, pravzaprav ni. Potrebna je stabilna kontinuiteta dobrih domačih dokumentarcev. Upam, da se motim in da še vedno obstaja dokumentarec meseca, le da jaz tega nisem opazila?!
Na svetu je veliko festivalov dokumentarnega filma, veliko res dobrih filmskih zgodb, avtorsko močnih, in to zvrst pogrešam na slovenskih televizijah, predvsem celovečerni dokumentarni film. Včasih je bilo tako, da ker smo bili država z majhno populacijo in eksot, je RTVSLO lahko kupila precej poceni tuje dokumentarce za predvajanje v Sloveniji. Tudi kakšen ciklus dokumentarnih filmov Wernerja Herzoga, D.A. Pannebakerja, Agnes Varda, če naštejem samo velike preverjene zvezde, bi bil zanimiv. Pa kakšen komentar pred filmom tudi. Odličnega 'vzhodnega dokumentarca' sploh ne poznamo. Nasploh pa bom tu izkoristila priliko tega intervjuja, da bi bilo nujno imeti 3. ARS program TV Slovenija, kjer se predvaja predvsem domača slovenska produkcija in koprodukcije, filmi iz arhivov, ki so bogato založeni, je pa potrebno narediti digitalizacijo, a koliko politikov v parlamentu ve, kaj sploh je to in zato do tega problema nimajo odnosa, čeprav je to naša kulturna dediščina. Ta kanal bi bil namenjen tudi za sedanjo sodobna produkcija AV izdelkov vseh treh žanrov, dokumentarnega, igranega, animiranega in vseh AV- hibridov. Prava uredniška politika takšnega kanala bi seveda dala prostor tudi multi-kulti programu, vsem tujcem, ki jih je v Sloveniji veliko in nimajo svoje platforme za izražanje in komunikacijo. Takšni kanali so na voljo povsod po Evropi. V začetku 90.let sem na takšnem kanalu, sicer radijskem, tudi sama dobila priložnost, da sem v slovenskem jeziku opravljala delo novinarke v Berlinu."