Petra Vidali
Ko se prevajalec in sploh človek knjige odpravi na tako pot, se najbrž ne more delati, da ne ve, da se po taki poti napiše knjigo?
"Toliko bralcev mojih prevodov, s katerimi se sploh nismo poznali, pa tudi znanci in prijatelji so mi dolga leta polagali na srce, naj vendar še sam kaj napišem. Kot da je to neko moje poslanstvo, ali kaj? To me je zmeraj tako presenetilo, da sem samo osuplo skomignil: ampak jaz nimam te potrebe. Nimam kaj napisati. Potem ko je bilo res jasno, da bom vendar lahko šel na eno od teh dolgih poti, po katerih sem hrepenel od svojih najstniških let, pa sem se moral dokončno odločiti, na katero. In ko sem se in ko sem se prav študijsko lotil priprav na izbrano, Apalaško, sem si rekel: Vau! Kaj takega! Pa ta pot je vendar tako fascinantna, da bi se ... dalo kaj napisati, kot mi že toliko let prigovarjajo!"
Torej ste še pred začetkom pohoda vedeli, da boste napisali knjigo?
"Hm. Ne. Med pripravami sem samo pomislil, da bi mogoče lahko kaj napisal. In verjetno sem to omenil moji Mateji. Kajti. Nekaj mesecev preden sem šel na pot, sva skupaj šla na Beletrinin novoletni žur. Kjer sem si menda z zanimanjem ogledal oblekico šefice AirBeletrine. In zato sem bil porinjen prednjo – le dodobra si jo oglej, oblekico, pa naj te mimogrede seznanim še z njeno lastnico, se mi je nasmejala Mateja – in kamen se je začel valiti. Povedal sem, kam se odpravljam, naklonjeno mi je bilo ponujeno, da se lahko z nizom poročil iz ameriških gozdov oglasim na tem spletnem glasilu. In potem ko sem že pisal zanj, me je zbližalo z mojimi pohodniškimi tovariši. Z Bulletom. S Kevlarjem. In sploh z Marnie. Kakšen grob kamen bi moral imeti namesto srca, da ne bi napisal, kaj sem doživel s takšnimi krasnimi ljudmi in potem še čisto sam."
Ampak če ste začeli z Beletrino, čemu ste potem knjigo izdali v samozaložbi?
"Rokopis, vsaj del njega, sem ponudil marsikje in marsikje sem naletel na tisto obupno slovensko mencanje: 'Saj smo prijatelji, saj veš, da smo, ampak menda ne boš rekel, naj enega drugega zate iz vrste za subvencijo vržemo, da bomo tebe prej natisnili? Počakaj vendar dve leti, no.' Kjer niso mencali, pa so bili sploh za hece: 'Pozabi na subvencijo, za nekaj let priprav, pol leta hoda in osem mesecev pisanja ti bomo dali dva jurja. Če boš pridno propagiral knjigo po izidu, boš dobil še dva. Super, a ne?' Tako sem si rekel: Tole mi je pa znano. Dve leti sem ubogega Harryja ponujal naokrog, preden se ga je kdo usmilil, kaj delate v založništvu, če ne vidite, kaj je dobro in se bo gotovo vsaj solidno, če ne sijajno prodajalo? In takrat sem se spomnil, kakšno napako sem naredil, da nisem Harryja raje izdal sam in si prihranil niz glavobolov. In spomnil sem se, da te galaksije knjige nikdar nisem videl iz perspektive založnika: bil sem knjižničar, doktor literarnih ved sem, prevajalec, soavtor in konzulent beril, bil sem osovražen kritik, urednik, pa še kaj, to sijajno galaksijo sem vsekakor videl iz vseh mogočih perspektiv, samo iz založniške ne. Kaj torej čakam?"
In očitno niste čakali. Je bilo prav tako? Se je ob vsem vašem trudu s promocijo knjige splačalo?
"Pa še kako je bilo prav. Tudi zato, ker se mi je s tem eksperimentom potrdila marsikakšna teza o 'zaslugah' založništva in knjigotrštva v procesu zadnjih desetletij, ki je privedel do današnjega nezavidljivega stanja na knjižnem trgu. Začudenje nad mojim trudom s promocijo pa je simptomatično za napuh dobršnega dela avtorjev, ki prav gotovo tudi prispeva svoje k žalostnemu stanju. Knjiga je vendar avtorjev otrok, kako je ne bi imel rad in ne bi skrbel zanjo? Vsaj jaz z veseljem kaj povem o tem svojem mladem dekletu, toliko bolj, ker je ob moji skrbni vzgoji vendar kakor zlata maturantka: v taki izbrani družbi najboljših in najbolje prodajanih romanov slovenskih avtorjev je, ki so izšli lani, da ne potrebuješ niti vseh prstov ene roke, da jih našteješ."
In kakšnim bralcem se zdi bolj privlačna? Tistim, ki jim je bliže literarnost, so njeni snubci bolj potohodci ali kakšen čisto tretji tip bralca?
"Ko sem pisal, sem se malo bal, da je v tem mojem potopisnem romanu toliko vsega in toliko različnih reči, da ne bo za nikogar. Upal sem seveda na nasprotno in izkazalo se je, da sem imel prav: ta roman je za vse, ampak za skoraj vsakega na drugačen način. Prav zanimivo je poslušati in brati, kaj ljudje vidijo v njem in kaj izpostavijo, to toliko pove o njih. In da ne bo pomote: seveda se na vsake toliko najde kdo, ki mu je vse skupaj čisto čudno in ne ve, kaj bi pravzaprav z njim počel."
In zdaj? Je na vidiku še kakšna pot, še kakšna knjiga?
"Daljša pot v čisto dobesednem smislu ne. Eden od razlogov, da sem lahko šel na Apalaško, je bil tudi ta, da sta bila otroka ravno tiste starosti, ko so otroci samo zlati. A zdaj počasi prihajata v najstniška leta in kakšne daljše odsotnosti si ne gre privoščiti. Na vidiku so torej bolj običajne poti, tiste v prenesenem pomenu. Knjiga pa: o temle mojem založniškem eksperimentu bi se gotovo dalo napisati kaj zanimivega, čeprav verjetno roman to ne bo. In še bolj se mi ponuja zamisel, da bi se na podoben način kot Ameriki posvetil Sloveniji, skozi prizmo našega pohodništva v vseh njegovih oblikah, od tistega najstarejšega, romarskega, do z nacionalizmom vzbujenega planinstva in alpinizma ter vseh novodobnih njegovih premen, kot je gorski tek. Bomo videli. Tema je mnogo bližja in zato občutljiva in potrebuje tudi nekaj dodatnega vzgona, morda ravno napovedani obisk ameriških prijateljev, ki bi radi z mano prehodili našo transverzalo."
