(INTERVJU) Nik Erik Neubauer, fotograf protestov: Dobri dokumentarni fotografi so ljudje, okoli katerih se ne praši

Iz fotografij, ki jih Nik Erik Neubauer objavlja tudi na instagramu, vejejo poznavanje situacije, zmožnost empatičnega čutenja s pripadniki (na prvi pogled) nasprotujočih si strani in vsesplošna predanost – v udeležbi in v občutku za sočloveka, ki ju je treba v praksi kombinirati tudi s skrbjo zase (ta pa je ob trenjih navadno na hudi preizkušnji). V Galeriji Fotografija so zdaj na ogled njegove fotografije z juga Italije, ki jih predstavlja v fotoknjigi Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Gre za fotografov poklon mestu Bari in okoliškim krajem. Posnetke povezujejo osebnoizpovedni zapisi, kot celota pa knjiga nedomače kraje in njihove prebivalce, ki pogosto kar kličejo po izpostavljanju razlik med "našim" in "tujim", predstavi s polno integriteto, samozadostnostjo in dostojanstvom. Očitno je, da je fotograf ni zgolj hitel mimo. S prostorom je živel.

Protestom, ki se v Ljubljani vrstijo ob sredah in petkih, ste se pridružili kot neodvisen fotograf in vizualni umetnik. Zaradi tega vas na delo ne veže klasični fotožurnalistični način obeleževanja, temveč se bolj posvečate "majhnim" zgodbam. Kako ste začeli? In kako ste iz tedna v teden razvijali svoj fotografski pristop?

"Fotografiram že od začetka protestov, se pravi nekje od maja 2020. Takoj ko so ljudje s kolesi prišli na ulice, sem jih začel spremljati tudi sam. Če sem iskren, sem se zadeve v izhodišču lotil predvsem zato, ker smo bili zaprti in ker sem želel ustvarjati. Že takoj na začetku sem uvedel fotografiranje z bliskavico, saj je v prvi vrsti šlo za osebni projekt, ki ni bil vezan na nobenega naročnika. S tem sem razvil svoj slog in se učil na vsakem od protestov; hvala bogu, da jih je bilo toliko! (Smeh.) Sproti sem ostril tehniko, ki pa je seveda nisem izumil – tudi to, da z bliskavico fotografiraš podnevi, je že starejša praksa, vendar mi tak izraz ustreza. Ritem, ki mi ga je dajalo spremljanje protestov, mi je pomagal pri preživljanju epidemije – bili smo zaprti in rutine ni bilo. Protesti so mi dajali nekakšen okvir. Kot na faksu, kjer je treba vsak teden izpolniti nekatere dolžnosti; v tem času sem si jih pač določil sam. Moja fotografija se je razvijala skupaj s protesti. Samoumevno je, da več ko se dogaja, boljše so fotografije. Torej je fotografije težje narediti takrat, ko se ne dogaja nič. A tudi to je po svoje izziv. Ravno to, da sem deloval neodvisno, mi je omogočalo, da sem ubral svoj pristop in fotografiral recimo transparent z zadnje strani – torej tam, kjer se vidi, kakšen selotejp ga drži skupaj, in podobne detajle; bliskavica pri izpostavljanju teh res pomaga. Če pogledam nazaj, vidim, da sem na mestu dogajanja bil zmerom, ko se je zgodilo kaj večjega; vendar ravno svoboda – da torej ne bi bilo hujših posledic, če me ne bi bilo – omogoča izdelavo celostne zgodbe."

Podrobnosti – naj gre za zadnjo stran transparenta ali kaj drugega – obenem pogosto pokažejo, kdo so ljudje, ki jih videvamo na ulicah.

"Ja, a to v prvi vrsti za instantno novinarsko fotografijo ni pomembno. Lahko pa na koncu, če podrobnosti vendarle upoštevaš, pomaga zgraditi delček zgodbe. Gotovo bo čez par let to obdobje v nekem pogledu prelomno. Tudi zato se mi zdi, da je zdaj že moja dolžnost, da pri tem vztrajam. To bi znal biti dokument časa."

A vi dajete prednost osebnim zgodbam. Kako to osmisliti v navezavi na medije in priložnosti, ki jih taka fotografija (umetniški projekt) v medijih lahko dobi?

"Približne izkušnje z delom pri časopisu imam, ker sem prakso opravljal pri Dnevniku. Delo se mi zdi raznovrstno in pomembno, a premalo cenjeno z vseh vidikov – fotografov ne zaposlujejo in premalo so plačani. Vendar ne vem, ali bi fotografija, kakršno delam, šla skozi v dnevnem časopisju. Moje fotografije so bile objavljene v par revijah (denimo v Magoa magazinu in Apokalipsi), v nekaterih pa še bodo (pravkar se vzpostavlja revija o sodobni umetnosti, izšla bo v začetku prihodnjega leta in tam bom dobil prostor). To mi zadostuje. Dejstvo je, da je tudi instagram kanal, ki moje fotografije poveže z mnogimi ljudmi. Ko je na protestih veliko dogajanja, posnetke pošljem eni od videoagencij v tujini, s katerimi sodelujem kot freelancer. To mi je všeč tudi zato, ker lahko na ta način delo na protestih vsaj do določene mere unovčim tudi finančno. Je pa vse skupaj zelo intenzivno, saj proteste snemam in fotografiram, torej konstantno preklapljam med tema dvema formama. Dobro je, da sem, ko sem tam, zares 'all in'. A je naporno. Hkrati je treba paziti nase, saj kot neodvisen fotograf nisi zaščiten niti od policije niti od protestnikov. Biti moraš zelo fleksibilen. Saj veš."

Že, a vi delate samostojno. Na freelancerja ​uredništvo ne pazi, četudi zgolj od daleč.

"Ja, če se v težavah znajdeš kot zaposleni ali stalni sodelavec, te bo nekdo zaščitil. Tudi pri nas se ta garant počasi vzpostavlja – zdaj recimo tudi z Aktivom fotoreporterjev, ki so ga ustanovili pred meseci. Tudi kot fotograf moraš spoštovati protestnike in policijo na drugi strani; vedeti je treba, da meja obstaja. Zadnje čase se mi dogaja, da proti koncu protesta policisti prihajajo do mene in me vedno znova skoraj popišejo – češ naj grem že domov. Ko popisujejo protestnike, me odganjajo in to me razjezi, saj tudi jaz opravljam svoje delo, enako kot oni. Vidim, da razumejo, a vidim tudi, zakaj hočejo popisovanje skrivati pred fotoaparatom. To, kar delajo, ni čisto na mestu. Ljudi popisujejo, ker protestirajo, ne pa zato, ker bi povzročali nemire. Zdi se mi, da imamo tisti, ki smo na protestih vsak teden, na to drugačen in zares celosten pogled. Zanimivo je, kako se obnaša policija in kako se obnašanje policistov spreminja iz tedna v teden – vidi se, da so zmedeni in da jih je včasih premalo. Situacija je težavna tudi zato, ker nočem policistov predstavljati kot slabe like, protestnike pa kot dobre. Distinkcija se ne vzpostavlja na tak način. Tudi eden mojih prijateljev je v policijski enoti – včasih se vidiva in mi pomežikne z druge strani. Dejstvo pa je, da trenja, tudi na fotografiji, vzbudijo največ interesa, akcijo je v takih situacijah mogoče najbolje prikazati. To nas vznemirja. Žal je tako."

Ali sicer obstajajo pritiski po umiku fotografij? Denimo s strani policije?

"Ravno pred dnevi mi je pisala neka punca – njen bratranec se je prepoznal v enem od mojih portretov. Fotografiral sem ga od blizu, skozi vezir. Portretiranec si je zaželel fotografije. Poslal sem jo in povedal, da to z veseljem storim tudi za kogar koli drugega. Povedala mi je, da je moški izstopil iz enote, ker enostavno ni zmogel več. Tudi kot fotograf nočem ustvarjati občutka, da hočem policistom slabo, ker jim ne. Tudi, če koga izpostavim, se zavedam, da so tudi v policijskih vrstah taki in drugačni ljudje. Kot povsod! Pritiskov pa v bistvu ni. Iz odzivov policije se mi sicer zdi, da jim ne ustreza, če se jih snema, čeprav – če pogledam na druge koncu Evrope – opažam, da so pri nas tudi glede tega še precej potrpežljivi. Določena mera represije je nezanikljiva, vendar pa sedaj, ko na proteste hodim redno, iz tedna v teden prepoznavam obraze, ki so me skozi vezir gledali že prejšnji teden in teden pred tem. Protestniki se menjajo, policisti pa se vedno tam in vedno znova poslušajo iste stvari. To je konec koncev njihova služba, trenirani so, da se na provokacije ne odzivajo. Vendar pa jim zagotovo ni lahko."

Kako pa ljudi, ki so trenutno na ulicah, vidite skozi svoj objektiv? Ali konkretneje: kakšna čustva so v Ljubljani prisotna ob sredah?

"Gotovo drži, da je med protestniki veliko anticepilcev in obilica različnih tipov ljudi. Vendar tudi pri sredinih protestnikih opaziš, da so v večini to enostavno ljudje, ki imajo poln kufer vsega; ljudje, ki nočejo sprejemati vsega sranja, diskreditirajoče komunikacije in obravnave s strani vlade. Ne zdi se mi, da v tem smislu na protestih obstaja kakšna posebna sfera ljudi, ki bi se jo dalo specifično opredeliti – predvsem zato, ker so tudi sredini protestniki čisto normalni ljudje, karkoli že to pomeni. Torej ljudje s čisto jasnimi razlogi. Kolikor opazujem, pa se mi zdi, da je tudi ob sredah na protestih vedno manj ljudi zato, ker so vodilni tako zelo nagnjeni v eno smer in ker se izkazujejo tudi strankarske težnje."

Zdaj je v Galeriji Fotografija na ogled vaša razstava, ki se neposredno navezuje na fotoknjigo Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Gre za poklon mestu Bari in drugim predelom južne Italije, kjer ste preživeli del svojega življenja; za poklon ljudem, ki so se vam odprli, in tistim, ki se vam niso. Tujec, ki pride na jug, joka, ko prispe in ko odide, je vodilna misel, ki tudi navdihne naslov. Knjiga je izšla v samozaložbi. Zakaj? In koliko napora (in koliko poguma) je bilo potrebnega za tak korak?

"Drugačne zgodbe v tem smislu sploh nisem pričakoval. Na splošno se mi zdi, da smo mladi fotografi postavljeni v pozicijo, iz katere pravzaprav ne iščemo redne zaposlitve ali česa podobnega. Videl sem drugega fotografa, ki se je zadeve lotil na tak način, in se vprašal, zakaj tega ne bi storil tudi sam. Vedel sem, da imam dober material, dobro zgodbo in da sem vanjo veliko vložil. Iz odziva ljudi sem začutil, da je stvar zanimiva tudi zanje. In zdi se mi, da so ti ljudje, ko vidijo, da misliš resno, pripravljeni pomagati, saj prepoznajo kakovost in ti pridejo naproti. Takrat je lažje. Med epidemijo pa sem fural Wolt in razvažal rastline – denar za izdajo mi ni padel z neba. Če si nekaj želiš, boš to storil. In če sem iskren, me je to, kako poteka delo dostavljavca, tudi zelo zanimalo. Da torej hodiš od vrat do vrat in opazuješ izraze ljudi. Zame je bila to izredno dobra izkušnja. Ni mi problem delati karkoli. Od dokumentarne fotografije in podobnih projektov pač nimaš finančnega odziva. Kvečjemu gredo stvari v drugo smer – vedno je treba vlagati. V projekte že vstopam s tako miselnostjo, zato me to ne potre. Vsaj pri nas je situacija pač taka, v tujini bi bilo najbrž drugače. Gotovo bi se kakšna fotografija več v tujini prodala tudi zato, ker te ljudje tam enostavno želijo podpreti. Sem pa tudi pri nas v dveh mesecih prodal več kot polovico knjig in to me veseli. Čisto praktično gledano pa me rešuje dejstvo, da se gibljem med umetniško, dokumentarno in komercialno fotografijo. Tako delo mi ustreza."

Si torej ne morete privoščiti zgolj umetniškega pola poklica, četudi bi to bilo za vaše delo najbolj optimalno?

"Ne, mislim, da to ne bi bilo bolj optimalno. Mislim, da moraš biti v stiku z ljudmi in konstantno v pogonu, saj ti to omogoča, da delaš dobro. Čakati, da te zadene inspiracija, je tvegano. Jaz nisem tak človek. Moja fotografija je preplet dokumentarne in avtorske."

Strinjam se, obenem pa fotografije izražajo tudi poznavanje okolja – pa če govoriva o Ljubljani ob spremljanju protestov ali o jugu Italije, ki ga predstavljate v fotoknjigi.

"Ko se gibaš po ulici, katere ovinki so ti domači, to pomeni, da lahko prehitiš kolono, ki jo fotografiraš. Jasno je, da se to pozna na fotografiji. Odraščal sem v centru Ljubljane in to mi pride prav. Pri ustvarjanju knjige pa je bila sreča v tem, da sem v Bariju zares živel. Nočem biti nekdo, ki pride v nov kraj, pove zgodbo in odide. To ni to. Tja sem šel na izmenjavo in tam zaživel. Iz Barija sem se v nadaljevanju veliko premikal – obiskal sem Neapelj, Sicilijo in tako naprej. Imel sem veliko časa zase, tudi v osebnem in življenjskem smislu je to bilo zame prelomno obdobje. Počutil sem se svobodnega, izgubil sem zavore, ovire. Dobil sem zagon. In to se prenese na fotografijo. Vendar sem ob vsem tem zelo previden. Predvsem nočem s fotografijo nikoli nikogar prizadeti, čeprav to ni vedno mogoče. Ko fotografiram, sem zelo neposreden, da me fotografirani jasno vidi, ali pa tako diskreten, da človeka pri njegovem opravilu niti ne zmotim."

Kako manevrirati med obojim? In kako se soočiti z zavrnitvijo, ki gotovo pride?

"Večkrat ko te zavrnejo, lažje ti je. Stvari ne smeš vzeti osebno in odločitve drugih je treba spoštovati. Nobena fotografija ni vredna tega, da drugemu uničiš dan. Prilagajati se moraš, se postaviti v kožo sočloveka in hkrati biti neopazen. Tudi ko opazujem druge fotografe, vidim, da so dobri dokumentarni fotografi navadno ljudje, okoli katerih se ne praši. Malce introvertirani so, a hkrati carski in topli. To so redko ljudje, ki bi nase navlekli ogromno pozornosti."

Knjiga je prepletena z "žilicami" v obliki kratkih intimnih zapisov.

"Morda tudi zapisi pomagajo ustvarjati prehod med dokumentarno in avtorsko fotografijo, saj dodajajo še eno dimenzijo. Včasih nekaterih stvari ne moreš zares fotografirati, lahko pa jih napišeš. So stvari, ki so tako intimne, da jih je lažje napisati. Recimo strahovi in tesnoba."

Kaj pa naslov? Ali ko greš na jug, zares jočeš dvakrat?

"Ja, seveda. Teksti fotografij ne razlagajo, ampak jih dopolnjujejo in delujejo kot nekakšna poglavja, subtilno nakazujoča temo, ki se ponavlja skozi knjigo. Ko prideš na jug, jočeš, ker te zajame kaos, ob odhodu jokaš, ker moraš iti, ker okolje ljubiš. A vendar moram priznati, da je bilo meni tam zelo prijetno že skoraj takoj ob prihodu. Bari je manjše mesto, recimo v velikosti Ljubljane. Kofetkanje pri njih poteka bolj na hitro, a se domačini s teboj vseeno pogovarjajo, čeprav te morda vidijo prvič in zadnjič v življenju. Obstajata dve skrajnosti – ali te naderejo ali pa poljubijo. To tukaj v Sloveniji malo pogrešam. A tega našim državljanom ne očitam – tudi sam, ko spoznavam nove ljudi, potrebujem čas, da jih zares sprejmem."

Zakaj ste se odločili za črno-belo tehniko? Vsaj z ozirom na to, da sta jug in  njegova motivika tisto, kar si običajno predstavljamo izrazito barvito?

"To me vprašajo pogosto, a pravega odgovora zares nimam. Razlog je tudi v tem, da fotografiram na črno-bel film in potem fotografije razvijam sam. Ročni proces mi zelo ljub in blizu. Osebno se sicer nerad ukvarjam z dilemo analogno/digitalno. Vzamem tisto, kar mi je pri roki."

Koliko časa potrebuje fotograf, da vstopi v nov prostor? Je težje fotografirati dom ali tuje prostore?

"Treba se je prilagoditi. Če imaš malo časa, se je pač treba prisiliti. Tukaj ni pravila. A predvsem se mi zdi, da je najbolje, da pri delu sploh ne izhajaš iz misli na fotografijo, temveč da v prostoru zaživiš in ljudi spoznaš kot človek. V Bariju sem z domačini igral basket. Veste, v bistvu je portret človeka veliko lažje narediti, potem ko si ves preznojen. Šport je dobra vstopna točka. Na igrišču sem se naučil tudi osnov italijanščine. Namreč, želel sem iti na izmenjavo v Berlin, pristal sem pa v Bariju. Vprašanje je, kako bi se stvari iztekle, če bi se mi želja uresničila. Po mojem se ne bi zgodilo nič od tega, knjige morda sploh ne bi bilo. Je pa definitivno lažje fotografirati tuje prostore. Tudi zato, ker nanje gledaš s svežimi očmi, vse se ti zdi novo in prijetno. V tujini nimaš blokad glede tega, da te bo kdo okrcal, ker tudi jezikovna prepreka do neke mere osvobaja. Vendar ni prav, da v nov prostor prideš, ga izkoristiš in nato zapustiš. Tudi zato si v prihodnje želim ustvarjati predvsem doma. A v Bari se bom vračal – ne zgolj zaradi fotografije."