(INTERVJU) Nik Škrlec v Mariboru z Zdravo pametjo: Pametni ljudje se veliko smejijo

V monokomediji Zdrava pamet bo danes in jutri, v petek in soboto, ob 20. uri v Sodnem stolpu v Mariboru pred publiko svoje možgane seciral igralec in televizijski voditelj Nik Škrlec. Predstavo vsestranskega Brestančana - ki si lahko zapomni tisoče decimalk števila pi, a hkrati vsaj enkrat na mesec pozabi PIN bančne kartice - o možganih, mislih in iluzijah spremlja tudi interaktivna razstava, z glavnim protagonistom pa se lahko obiskovalci po igranem delu dogodka tudi družijo. Predstava je polna miselno-telesnih akrobacij in humorja, smeh je konec koncev eden boljših pokazateljev naše možganske forme, preberemo v napovedi Zdrave pameti. 

Splošna javnost vas pozna kot televizijskega voditelja, kot rekorderja v recitiranju števila pi, youtuberja z zanimivimi vsebinami in seveda kot igralca. Ta teden gostujete v Mariboru, kakšna predstava je Zdrava pamet?

"Zdrava pamet je moja prva samostojna gledališka turneja po Sloveniji. Od novembra krožim po krajih, za seboj imam že dobrih 40 ponovitev. Gledališko nastopanje me je znova zelo potegnilo. Med korono smo mirovali in v nas sta se začela nabirati želja in pričakovanje, kako bo, ko bomo lahko igrali. Pri nas igralcih, muzičarjih, tudi pri publiki. Spet smo nazaj v obdobju, ko smo veseli, da smo na odru ali pa na drugi strani, ko nekaj spremljamo. To je zdaj moj velik fokus. Še vedno vodim mladinsko oddajo Krompir na RTV Slovenija, še vedno delam tudi na spletu, a imam vse manj časa zaradi predstave."

Zakaj je nastala Zdrava pamet?

"Nastala je kot komedija o možganih, to je bila moja želja. Na oder rad postavim teme, ki niso tipično gledališke, to mi je izziv in v veselje. Moja prva predstava Naj gre vse v π je bila uprizoritev tehnike pomnjenja, šlo je za postdramski pristop. Želel sem narediti nekaj podobnega, a širšega, ne vezano le na mojo osebno zgodbo, čeprav je v njej še vedno veliko mojih zanimanj in čudnih interesov. Želel sem vzeti zanimive primere iz zgodovine medicine psihologije, teorije možganov in osnovne zakonitosti delovanja možganov ter iz njih narediti zanimiv odrski material. Potem sem se ukvarjal še s tem, kako bi to naredil zanimivo za ljudi kot dogodek in dodali smo razstavo. Želim, da se ljudem, ki pridejo, zgodi večer. Razstava je ogrevanje pred predstavo ali iztek predstave, po predstavi se z obiskovalci tudi pogovarjamo in družimo. Predstava je jedro dogodka. Po mojih izkušnjah se je to izkazalo kot zelo fino. Gledališke turneje lahko hitro postanejo naporne, ker prideš v garderobo, na oder, in greš. Tukaj pa imam možnost, da srečam ljudi, pridobivam izkušnje in dobim širši občutek turneje. Na razstavi je kontracikel, ki se ga ne da voziti, ker je narejen obratno od kolesa. Predstavo je zdaj videlo okoli 10.000 ljudi, od tega se jih je pet naučilo voziti kontracikel po ali pred predstavo, v pol ure. V Cerknici je en fant prišel na dogodek eno uro prej, ko smo odprli vrata, in je želel preizkusiti kolo. Mislil sem si: 'Ja, ja, kar poskusi ...' In mu je uspelo. Imel sem hipotezo, da so mladi bolj gibki pri motoriki, zdaj pa sta se že dva človeka v letih naučila voziti kontracikel. Noro."

S predstavo tudi izobražujete?

"Izobraževalni del je razstava, namen predstave pa ni izobraževalni, da bi bila podobna predavanju, čeprav so  v njej tudi momenti, ko ne morem iz svoje kože in si predstavljam, da so podatki za ljudi tudi informativni. Bolj me zanima humor o netipičnih tekmah. Možgani so zanimiva stvar, ki nas vse povezujejo, hkrati pa niso tema vsakodnevnega pogovora, o njih ne debatiramo. Rad bi to obrnil. Interes želim usmeriti tudi v možgane. Vse gradim na tem, kar je moje gonilo zadnje čase - strast do raziskovanja radovednosti učenja. Pristnega, ne šolskega. Želim raziskovati. Zaradi tega sem naletel na veliko dobrih odzivov. Predstavo gledajo ljudje v starostno zelo širokem razponu. Enkrat mi je gledalka rekla, da smo kot lego kocke, od 9 do 99 let. Takšna izkušnja je za igralca zelo dragocena. Prvič sem na takšni turneji samostojno. Je velika odgovornost, dobiš pa od ljudi veliko energije."

Bojda se je v nekaj mesecih predstava spremenila?

"Tekom ponovitev se je Zdrava pamet razplastila in razvila. Začel sem povsem sam, nato pa sem pred tretjo ponovitvijo padel z višine in doživel nesrečo. Imel sem počeno vretence in pretres možganov, predstave decembra sem moral odpovedati in ležati doma v temni sobi, kar je bilo zame zelo hudo. Pridružila sta se mi Mojca Špik in Inan Sven Du Swami. Glasbenik Martin Vogrin, Mariborčan, je skladatelj glasbe v predstavi in zdaj z nami potuje kot tehnik, kar je zelo dobro, saj lahko zadeve prilagaja. Rad vidim, da se predstava razvija, da ni tako, kot smo vajeni v tipičnih gledaliških procesih, ko je nekaj zabetonirano do konca. Z odzivi ljudi in izkušnjami lahko predstava raste in Zdrava pamet se je drastično spremenila od premiere."

Veliko je predsodkov do komedije. Kako ljudje sprejmejo vaš tip komedije, ki je drugačen od ustaljenega?

"V Sloveniji je komedija zelo podcenjevan in podhranjen žanr. Ne upamo si raziskovati. Predsodek do komedije je, da mora biti ali je plehka, zato se je nekatere ustvarjalce strah lotiti komedije. En predsodek je, da nekaj postane nizko, če je preveč smešno. Velikokrat so intelektualne komedije narejene tako, da se jim ljudje ne smejijo, kar se mi zdi škoda. Zelo me privlačijo odpiljene, stranpoti komedije. Tudi cirkus sem raziskoval, zanimali so me klovni, igra z maskami in podobno. V Sloveniji imamo glede tega velik potencial, ker je komedija del naše kulture. Velikokrat pa se je ustvarjalci ustrašijo. Tudi jaz sem se je bal na nek način, zato se mi je zdelo zelo pomembno, da poskušam komično perspektivo vpeljati čez teme, ki niso klasično komične. To delam s znanjem, podlagami iz psihologije in medicine. Mehanizmi so še vedno zelo podobni, tudi jaz gradim na značajih, a namesto da bi igral stereotipe, igram dele možganov, kot so mali možgani, limbični sistem in veliki možgani, ter jih karikiram. Iščem druge vstope v komedijo. Stvari, ki jih nalagam, skušam nalagati tako, da so lahko izzivalne v določenih pogledih, še vedno pa je moj cilj narediti dobro komedijo. To je prostor, ki ga moramo razvijati in ceniti, ne pa se ga ustrašiti. Predsodki do komedije so zelo neutemeljeni, ker je dejanje smeha velikokrat izražanje tega, da si dojel nekaj nenavadnega. To je velikokrat povezano z inteligenco. Pametni ljudje se veliko smejijo, samo treba je najti zanimiva izhodišča in nepričakovane zaplete. Tudi v prihodnje si želim delati v tej smeri."

Govorite o možganih, medicini in psihologiji. Kdo vam pomaga pri raziskovanju vsebin, ki jih prenesete na oder?

"Imel sem srečo, ker mene to res zanima in o možganih sem prebral preveč. Težava je bila, kako se osredotočiti na določene stvari in izbrati, kaj bi ljudem bilo dovolj zanimivo in ne povsem neznano. Imel sem široko ustvarjalno ekipo, iz vsakega področja je nekdo nekaj dodal. Predstava je pridobivala plasti, ko smo dodali luč, kostum, glasbo, sceno. Razvijali smo dialog, ki je poglabljal predstavo, vsebinska raziskava pa je bila moja, lotil sem se je zelo sistematično."

Težko bi predstave opredelili za komercialne, glede na število ponovitev pa bržkone to so. Smo torej vedno bolj naklonjeni alternativnemu gledališču in takšne predstave postajajo bolje obiskano?

"Nekaj let nazaj sem imel spor s kolegom v gledališču. Zelo izrazito je zastopal stališče, da je ustvarjanje na spletu kontra gledališkemu ustvarjanju, da uničuje gledališko izkušnjo. Zagovarjal sem misel, da je to napačno izhodišče in da je v resnici ustvarjanje na spletu zanimivo za ustvarjanje odnosa s publiko, ki bi lahko prišla v gledališče."

Naj gre vse v π je bila verjetno uspešnica zaradi vaše spletne pojavnosti.

"Da, si mislim. Pa zaradi konteksta in fame okoli pi števila. Tukaj imam zdaj podobno izkušnjo. Na predstavo pridejo tudi tisti, ki niso stalni obiskovalci gledališč, ampak me spremljajo na spletu in jim je všeč, kar delam. Čutim, da imam lepo zaledje gledalcev, ki niso tipični obiskovalci predstav."

Se počutite kot spletni vplivnež, influencer z vsebino? Mnogo je takšnih, ki je nimajo.

"Na spletu se trudim delati stvari, ki so mi zanimive. Trudim se dajati neko vrednost. Povsem neposredna vrednost so recimo video vodiči. Sem otrok portala Youtube, veliko sem se naučil tam, in dosti mi pomeni, da lahko zdaj to na nek način vračam. Pa naj bo to o rubikovi kocki, žongliranju, tehnikah pomnjenja ... Po predstavi na Jesenicah je en fant rubikovo kocko sestavil v enajstih sekundah, kar je veliko hitreje od mene, potem pa mi je povedal, da se je zaradi mene in mojega vodiča naučil sestavljati rubikovo kocko. Vau, ta občutek je res neverjeten. Takšne vrste vplivnež sem ful rad, to mi je zelo dragoceno."

Čeprav več niste rekorder v recitiranju števila pi, vas še vedno povezujejo s tem številom. 

"Tibor Hvala me je suvereno premagal, znal je 10123 decimalk, jaz pa 3141. Meni je super, da me povezujejo s tem, ker je to na nek čuden način vplivalo na moj osebni in karierni razvoj. Še vedno se učim decimalk, nisem še končal. Začel sem se učiti od začetka, spreminjam sistem."

Kakšen je bil prvi sistem in kakšen je novi?

"Recitiranje decimalk števila pi mi je bilo super, ker je odličen poligon za testiranje tehnik pomnjenja. S tem sem se ukvarjal že v srednji šoli in na faksu. Ko sem izvedel za tekmovanje, sem rekel, da bom poskusil. Številke si z lahkoto zapomniš, če imaš sistem. Ugotovil sem, da sistem deluje, naučil sem se 3141 decimalk. Tehnika pomnjenja, ki sem jo uporabljal, se imenuje Palača spomina, izvira iz antične Grčije. Je kraljica teh tehnik. Uporabna je v številnih primerih. Jedro tehnike je, da poti po prostorih ne pozabimo in da je to zelo dobro sidrišče za pomnjenje. Hkrati pa nas uči razmišljati v konkretnih podobah, na ta način pretvarjamo stvari, ki si jih zapomnjujemo. Za teh 3141 števil imam eno pot po Ljubljani, ki je dolga okoli 600 postaj, na vsaki od teh pa je ena podoba, ki mi predstavlja števila. Imam bolj zapleten sistem, v katerem združujem osebe, akcije in predmete. To tehniko uporabljam dobrih deset let. Zdaj sem začutil, da moram zadeve posodobiti, ker je pri delu s spominom zelo pomembno, da razmišljamo z vsemi čuti zelo močno asociativno ter da ohranjamo interes, saj potrebujemo odziv. Sistem prenavljam, posodabljam, grem po novih poteh, ker se tudi moje življenje spreminja. Začel sem na novo, še boljše, zato se veselim. Ne želim napovedati, do koliko decimalk bom šel, bi si pa želel preseči rekord. Med koronavirusom sem se naučil vse poštne številke v Sloveniji, to znanje kot interakcijo s publiko uporabim tudi v predstavi, in ta podvig je bil zame zelo enostaven, ker imam zaradi učenja pija sistem že izdelan."

Vaša ustvarjalna pot je zelo zanimiva. Kaj lahko od vas pričakujemo v bližnji prihodnosti?

"Videl sem, da je zame zelo pomembno, da sledim svoji iniciativi ter temu, kar me pritegne in zanima. Že nekaj časa snujem knjigo o spominu in tehnikah pomnjenja, to je moj naslednji resni podvig. Rad bi to, s čimer se ukvarjam, konkretiziral. Številne delavnice sem imel za skupine po šolah, v podjetjih in drugod. Ustvaril sem svoj pristop, za katerega se mi zdi, da deluje. Se mi je pa zelo težko lotiti tega projekta. Seveda pa bi se čez nekaj časa rad znova lotil česa v gledališču, mora pa ideja dozoreti sama. Vedno iščem raznolike priložnosti za delo, ker s tem veliko spoznam o sebi."

Zakaj ste za nastop v Mariboru izbrali Sodni stolp?

"Kar nekaj ljudi mi je pisalo, kdaj pridem v Maribor. Iskal sem prostore, nato pa sem se po naključju znašel na koncertu Momento Cigano v Sodnem stolpu in bilo je noro dobro. Zaljubil sem se v Sodni stolp, začel sem googlati, kontaktiral sem Mestno četrt Minorite, prišli so mi naproti. Predstavo bomo prilagodili glede na ambient. Igral bom v prvem nadstropju, razstava bo v prtličju. Ti dve ponovitvi bosta verjetno enkratni zaradi ambienta te stavbe, ki ima neverjetno dobro energijo. Maribor mi je zelo ljub, saj smo v času Borštnikovega festivala tukaj preživeli res lepe jeseni."