(INTERVJU) Rahela Jagrič Pirc: Mladi z druženji s tujci veliko pridobijo

Žanr mladinskega filma je že desetletja eden najbolj priljubljenih tipov filmskega ustvarjanja pri nas. Celovečerec, ki bo te dni v slovenskih kinih poskušal nadaljevati uspehe svojih žanrskih predhodnikov, je Vesolje med nami. Gre za zgodbo o odraščanju, ki se vrti okoli 14-letnega Tobije (Kolja Chilima Budišin). Fant iz Kanade skupaj z mamo Kristino (Manca Dorrer) med poletnimi počitnicami pripotuje na obisk k babici Gizeli (Irena Mihelič) v Kostanjevico na Krki. V slovenskem okolju se najprej sooči s predsodki okolice, potem pa razlog za optimizem najde pri prijateljici Tjaši (Neja Čušin), še toliko bolj pa pri lokalnem astronomu Hermanu (Ivo Barišič). Ta mu razkaže pozabljen observatorij in mu odpre obzorja k nekaterim spoznanjem iz vesolja, ki imajo nepričakovane posledice tudi za odnose med ljudmi na Zemlji.

"Film prinaša sporočilnost na več ravneh, ki se dotikajo tako mladostnikov kot njihovih staršev in tudi starih staršev," nam film Vesolje med nami predstavi režiserka Rahela Jagrič Pirc, ki je s tem posnela svoj celovečerni prvenec. "Odpira teme, s katerimi se večkrat soočamo, včasih tudi postransko, a se morda z njimi ne ukvarjamo dovolj. Govori o vzporednicah, ki jih najdemo v vesolju in se nanašajo na življenje na Zemlji. Film vzpodbuja, da o teh stvareh začnemo razmišljati na zelo življenjski način. Gre za 'feel good' film, ki pa vseeno obravnava teme, ki ostanejo in odzvanjajo tudi po ogledu."

Navdih našla v svojem otroštvu

Filmska zgodba vsaj na videz ne obravnava tem, povezanih z režiserkino generacijo, a je v njej vendarle veliko avtobiografskih elementov. "Zametki zgodbe izhajajo iz mojega otroštva in iz najstniških let. Poznala sem gospoda, ki se še danes ukvarja z astronomijo in je že takrat imel na vrtu observatorij. Med sprehodi mimo njegove hiše nas je večkrat povabil, naj pogledamo skozi teleskop, in nam je med tem razlagal o vesolju. Bilo je pravo doživetje in to je ostalo z mano. Drugi vidik zgodbe pa izhaja iz mojega bivanja v tujini. Vedno znova sem odhajala in se vračala domov, zato je ta motiv prisoten tudi v filmu."

Slednje je v začetnem delu filma tudi gonilni motiv pripovedi. Glavni protagonist kot tujec v našem okolju prinese negotovost in povzroči tudi kakšen neprijeten odziv okolice, s čimer film načenja pomembno temo sprejemanja nacionalne in rasne drugačnosti. "Dokler se sami ne znajdemo v takšni situaciji, lahko samo teoretično govorimo o tem, kako bi se odzvali in kaj bi sami občutili v takšni situaciji," o tem razmišlja avtorica filma. "Tako v filmu kot v resničnem življenju se zgodi, da imajo otroci predsodke, a ne toliko zato, ker bi že imeli neke lastne izkušnje s tujci, temveč ker nekaj o tem slišijo v domačem okolju, ta vzgoja pa vpliva na njihove reakcije v družbi. V pogovoru z mladimi opažam, da mladi z druženji s tujci veliko pridobijo in si zato znajo ustvariti zelo pozitivno sliko o tem. Mislim, da so pri nas takšne teme dobrodošle, saj nas vzpodbujajo, da o tem začnemo razmišljati drugače.

Ogromno mladih želelo igrati v filmu

Kot pri večini mladinskih filmov pri nas so se tudi ustvarjalci filma Vesolje med nami morali soočiti z dejstvom, da Slovenija premore majhen bazen najstniških igralcev. Tudi zato so dobršen del mlade igralske ekipe sestavili na osnovi avdicij, nekoliko bolj poseben primer pa je protagonist, ki ga igra Kolja Chilima Budišin. "Njegova vloga v filmu je zelo specifična. Najti smo morali temnopoltega fanta, ki zna tako slovensko kot angleško in ima obenem igralski talent. Koljo smo našli v bazi agencije Avdicija. Do tedaj ni imel še nobenih igralskih izkušenj, samo statiral je v enem filmu. Ko je prišel na našo avdicijo, me je takoj navdušil s svojo skromnostjo in milino. Od tistega trenutka nisem v glavni vlogi videla nikogar drugega kot prav njega. Je naravni talent in kot naturščik je več kot odlično opravil svojo vlogo."

Režiserka nam je potrdila, da je v kadrovsko tako omejenem okolju težko sestaviti ekipo mladinskih igralcev. A izziv je imel tudi pozitivno plat. "Bila sem presenečena, koliko mladih se je udeležilo naših avdicij. Bili so res željni, da se preizkusijo v teh vlogah. Vendar pa se je na koncu bilo treba odločiti, koga bomo sprejeli, in tu so bili odločilni prizori, ki so jih odigrali skupaj, saj sem tako lahko ocenila kemijo med njimi in to, kako se odzivajo drug na drugega."

Kostanjevica na Krki vseskozi prva izbira

Še en viden akter v filmu Vesolje med nami pa ni iz mesa in krvi, temveč gre za slovensko podeželje, ki po filmih, kot so Varuh meje, Šelestenje, Petelinji zajtrk in Gremo mi po svoje, znova igra vidno vlogo tudi v filmu Rahele Jagrič Pirc. Režiserka se strinja, da imamo Slovenci zeleno okolje v genih in ga več kot radi gledamo v filmskih prizorih. To potrjuje tudi njena izkušnja s snemanja televizijskih serij. "Po predvajanju serije Najini mostovi so organizirali vodene izlete, na katerih so gledalce vodili po lokacijah, kjer smo snemali serijo. Vendar pa ne dojemamo samo Slovenci naše dežele na ta način. Vse več je tujih producentov, ki tu vidijo potencial. Mislim, da z davčnimi olajšavami zelo dobro omogočamo tujim filmskim ekipam, da snemajo pri nas."

Osrednji kraj dogajanja filma Vesolje med nami je Kostanjevica na Krki in režiserka ga ni izbrala povsem naključno. "Ko sem razmišljala o zgodbi, je bila Kostanjevica vseskozi moja prva izbira. Imam svoje spomine na ta kraj, poleg tega je zelo filmogena. Ima bogato zgodovino in kulturo. Vse to idilično zelenje z reko in mostovi se izvrstno umešča v film. Režiserji smo nagnjeni k temu, da v filmu radi pokažemo in poudarimo slovensko okolje. S tem dajemo vedeti, da smo ponosni na našo deželo."

Nekatere prizore v filmu so posneli v Vikrčah, še pomembnejšo vlogo pa je imela lokacija na Zaplani nad Vrhniko, saj so tam postavili Hermanov observatorij. "Observatorij je bil zgrajen samo za potrebe snemanja. Kupola, oba teleskopa in še nekaj drugih rekvizitov so last prav tistega astronoma iz moje vasi, ki sem ga obiskovala že v otroštvu in nam je tudi zelo pomagal pri filmu. Kupolo so iz Krškega na Zaplano pripeljali na tovornjaku, tam smo nato zgradili leseno kolibo in kupolo postavili nanjo. Observatorij je bil postavljen samo za film in tudi podrt."

Pri filmu več svobode kot na televiziji

Rahela Jagrič Pirc je po študiju na univerzi Wolverhampton v Veliki Britaniji zadnja leta snemala kratke filme in televizijske serije. Pravi, da bo to počela še naprej, saj nezanesljivo financiranje filmov pri nas režiserjem ne dopušča, da bi lahko živeli samo od snemanja celovečernih projektov. Te izkušnje so ji pri snemanju celovečernega prvenca prišle zelo prav. "Delo, povezano s televizijskimi serijami, je bilo super odskočna deska. Tam sta bili potrebni hitrost in učinkovitost. Stvari je bilo treba narediti v najkrajšem možnem času, in ko delaš na filmu, ti te izkušnje pridejo prav. Vsekakor pa gre za drugačen pristop. Televizija je medij za producente, film pa medij za režiserje. Pri filmu imaš več svobode, več možnih načinov, kako bi zgodbo pripeljal do vizualne osnove, ki si si jo zamislil. Več časa je tudi za priprave."

Prav slednje je bilo za ekipo največji izziv. Čeprav začetki nastajanja filma Vesolje med nami segajo že v leto 2016, ko je na razpisu Slovenskega filmskega centra prejel denar za razvoj scenarija in nato leta 2019 še denar za realizacijo, pa je imel projekt hkrati to smolo, da je bila produkcija načrtovana za pomlad 2020, ko je zavladala epidemija covida-19. "Mislim, da je bil naš film celo prvi, ki je pri nas nastajal po začetku epidemije. Bili smo zelo negotovi, ker nismo vedeli, ali bomo lahko začeli produkcijo. Ustavljeno je bilo tudi financiranje. Vse priprave smo morali delati po spletu. Z direktorjem fotografije Darkom Heričem sva celo snemalno knjigo naredila preko zooma. Tudi začetne avdicije so potekale na ta način. Celo nekatere oglede lokacij smo opravili preko aplikacije Google Maps. (smeh)"

A zdaj je film vendarle tu in začenja svojo distribucijo v slovenskih kinih. Kakšni so ob tem občutki – pozitivno pričakovanje ali vendarle nervoza in pritisk? "V tednih pred distribucijo ti po glavi roji veliko vprašanj. Dober pokazatelj je bila premiera v Cankarjevem domu, kjer je bil film pozitivno sprejet. V film sem vložila neko obdobje svojega življenja. Še vedno gre za prvenec, pri katerem sem se ogromno naučila, in verjamem, da bom pridobljeno znanje lahko uporabila tudi pri naslednjem filmu. Upam pa, da bo v filmu vsakdo našel delček sebe. Ne samo mladi, tudi njihovi starši ali celo stari starši. Film je zdaj zaključen, je tam zunaj in zdaj bodo gledalci imeli zadnjo besedo."