(INTERVJU) Rok Andres: Nekje ta trenutek že nastaja ali se razvija nekaj popolnoma drugačnega

Vaš izbor - ne le spremljevalni, ampak tudi tekmovalni - se zdi izrazito odprt, in to večsmerno, najprej pa v odnosu do dramskega oziroma postdramskega besedila. Dram v klasičnem smislu je izredno malo, ne?

Vaš izbor - ne le spremljevalni, ampak tudi tekmovalni - se zdi izrazito odprt, in to večsmerno, najprej pa v odnosu do dramskega oziroma postdramskega besedila. Dram v klasičnem smislu je izredno malo, ne?

"Še posebej velja to za leto 2021. Vendar mislim, da to ni nič novega. To se je napovedovalo in postopno pojavljalo dolga leta, več kot desetletje, in zdaj se je trend ustalil. Res pa je bilo lani število predstav veliko. To pripisujem covidnemu času. Leto prej, leta 2020, je bilo predstav izrazito malo, in prevladovale so dramske predstave, kar priča o tem, da so imele možnost ustvarjanja predvsem institucije. Nevladna scena je v prvem letu pandemije producirala manj, lani pa je bilo potem treba izpeljati zastavljene projekte, ki so se študijsko razvijali že prej, zato je bilo verjetno uprizoritev tudi toliko več. Če sprašujete o klasiki, pa je opaziti izrazit upad zanimanja za kanonska besedila."

"Še posebej velja to za leto 2021. Vendar mislim, da to ni nič novega. To se je napovedovalo in postopno pojavljalo dolga leta, več kot desetletje, in zdaj se je trend ustalil. Res pa je bilo lani število predstav veliko. To pripisujem covidnemu času. Leto prej, leta 2020, je bilo predstav izrazito malo, in prevladovale so dramske predstave, kar priča o tem, da so imele možnost ustvarjanja predvsem institucije. Nevladna scena je v prvem letu pandemije producirala manj, lani pa je bilo potem treba izpeljati zastavljene projekte, ki so se študijsko razvijali že prej, zato je bilo verjetno uprizoritev tudi toliko več. Če sprašujete o klasiki, pa je opaziti izrazit upad zanimanja za kanonska besedila."

Vsekakor je razveseljivo, da je v vašem izboru veliko, nadpovprečno število uprizoritev iz nevladnega sektorja.

Vsekakor je razveseljivo, da je v vašem izboru veliko, nadpovprečno število uprizoritev iz nevladnega sektorja.

"Fluktuacija umetnikov, predvsem mladih ustvarjalcev, ki prehajajo med institucijami in nevladno sceno, je prinesla koristi za oba pola. Snovalni princip je prišel v institucije in je tudi tam vrednoten kot nekaj pozitivnega. Nekatere stalne ekipe takšnih projektov pa so, morda tudi zato, ker so z delom v institucijah finančno preživele, lažje ustvarjale tudi na off sceni. Sicer pa lahko precej simbiotičnih momentov najdemo tudi na vsebinski in estetski ravni.

"Fluktuacija umetnikov, predvsem mladih ustvarjalcev, ki prehajajo med institucijami in nevladno sceno, je prinesla koristi za oba pola. Snovalni princip je prišel v institucije in je tudi tam vrednoten kot nekaj pozitivnega. Nekatere stalne ekipe takšnih projektov pa so, morda tudi zato, ker so z delom v institucijah finančno preživele, lažje ustvarjale tudi na off sceni. Sicer pa lahko precej simbiotičnih momentov najdemo tudi na vsebinski in estetski ravni.

Drug fenomen, ki so ga institucije pričele uvajati v zadnjih letih, prej pa je bil to logičen del neinstitucionalne scene, pa so rezidence oziroma rezidenčni avtorji. To prakso so aktivno uvajali na primer v Gleju, zdaj pa jo prevzemajo tudi umetniški vodje institucionalnih gledališč. Avtor vse leto razvija misel, dramo, projekt, gledališče mu pri tem sugerira temo ali pa vsaj ekipo, sogovornika, običajno piše za konkretno zasedbo in za konkretno gledališče oziroma publiko. To, da ima avtor pred očmi publiko nekega gledališča, ni zanemarljiv vidik."

Drug fenomen, ki so ga institucije pričele uvajati v zadnjih letih, prej pa je bil to logičen del neinstitucionalne scene, pa so rezidence oziroma rezidenčni avtorji. To prakso so aktivno uvajali na primer v Gleju, zdaj pa jo prevzemajo tudi umetniški vodje institucionalnih gledališč. Avtor vse leto razvija misel, dramo, projekt, gledališče mu pri tem sugerira temo ali pa vsaj ekipo, sogovornika, običajno piše za konkretno zasedbo in za konkretno gledališče oziroma publiko. To, da ima avtor pred očmi publiko nekega gledališča, ni zanemarljiv vidik."

Fino je, da obstaja pretočnost med obema poloma in da so tudi v institucijah mogoče reči, ki bi se zdele včasih nepredstavljive. Ampak pa meja še obstaja?

Fino je, da obstaja pretočnost med obema poloma in da so tudi v institucijah mogoče reči, ki bi se zdele včasih nepredstavljive. Ampak pa meja še obstaja?

"Seveda, institucije so bolj dramske v klasičnem smislu. Vendar se s klasičnim, literarnovednim pojmovanjem drame danes več ne moremo zadovoljiti. Drama pač več ne more biti samo besedilo, ki je napisano po shematični varianti, lik za likom, z didaskalijami … Danes je drama marsikaj. A to spet ni nič novega, novo je samo to, da smo zdaj takšno razširjeno pojmovanje drame sprejeli, da smo ga uspeli institucionalizirati. Tudi besedila, ki jih ustvarjajo avtorske ekipe, igralci sami, niso samo predloge ali scenariji. Gotovo v snovalnem gledališču ne morejo nastati vrhunske poetične drame oziroma besedila z bolj kompleksno strukturo, vendar to vseeno so besedila, ki imajo dramsko obliko, tudi strukturo, ne gre zgolj za poljubnost ali improvizacijo.

"Seveda, institucije so bolj dramske v klasičnem smislu. Vendar se s klasičnim, literarnovednim pojmovanjem drame danes več ne moremo zadovoljiti. Drama pač več ne more biti samo besedilo, ki je napisano po shematični varianti, lik za likom, z didaskalijami … Danes je drama marsikaj. A to spet ni nič novega, novo je samo to, da smo zdaj takšno razširjeno pojmovanje drame sprejeli, da smo ga uspeli institucionalizirati. Tudi besedila, ki jih ustvarjajo avtorske ekipe, igralci sami, niso samo predloge ali scenariji. Gotovo v snovalnem gledališču ne morejo nastati vrhunske poetične drame oziroma besedila z bolj kompleksno strukturo, vendar to vseeno so besedila, ki imajo dramsko obliko, tudi strukturo, ne gre zgolj za poljubnost ali improvizacijo.

Res pa lahko zato pride do loma s tradicijo. Takšno ekskluzivno razumevanje gledališča gre na škodo do sedaj uveljavljenega pojmovanja dramatike in dramatikov, ki so iz takšnih procesov izvzeti oziroma iz njih izpadejo. Kdo je torej zdaj dramski avtor? Ali je avtor tisti, ki v skriti sobici svojega srca napiše besedilo, ali pa je dramski avtor nekaj bolj fluidnega in kolektivnega? Ni smiselno vrednotiti, kaj je boljše in kaj slabše, oba principa potrebujemo in oba sta koristna za uprizoritev. V sodobnosti se pač večkrat poseže po snovalnem gledališču."

Res pa lahko zato pride do loma s tradicijo. Takšno ekskluzivno razumevanje gledališča gre na škodo do sedaj uveljavljenega pojmovanja dramatike in dramatikov, ki so iz takšnih procesov izvzeti oziroma iz njih izpadejo. Kdo je torej zdaj dramski avtor? Ali je avtor tisti, ki v skriti sobici svojega srca napiše besedilo, ali pa je dramski avtor nekaj bolj fluidnega in kolektivnega? Ni smiselno vrednotiti, kaj je boljše in kaj slabše, oba principa potrebujemo in oba sta koristna za uprizoritev. V sodobnosti se pač večkrat poseže po snovalnem gledališču."

Vseeno sem bila kar presenečena, ko sem v vašem poročilu prebrala, da je bilo snovalnih več kot polovica uprizoritev. Je tako ustvarjen in pojmovan tekst zdaj tudi samo eden od enakovrednih elementov uprizoritve?

Vseeno sem bila kar presenečena, ko sem v vašem poročilu prebrala, da je bilo snovalnih več kot polovica uprizoritev. Je tako ustvarjen in pojmovan tekst zdaj tudi samo eden od enakovrednih elementov uprizoritve?

"Spet gre za daljši razvoj, ki smo ga lahko spremljali kakšnih deset let, zdaj se je ta proces tako ustalil, da je postal nekaj običajnega. Ne gre več za ekstravagantnost ali za eksces, zdaj je to normalen način dela. Tako se zdaj misli gledališče. Kar pa najbrž samo pomeni, da bomo v kratkem soočeni z nečim novim. Če lahko rečemo, da se je ta način misli ustalil, da nam je postal popolnoma domač, to pomeni, da po vsej verjetnosti nekje ta trenutek že nastaja ali se razvija nekaj popolnoma drugačnega, nekaj, kar nas bo presenetilo v naslednjem letu, dveh. Vsaj tako jaz razumem to valovanje."

"Spet gre za daljši razvoj, ki smo ga lahko spremljali kakšnih deset let, zdaj se je ta proces tako ustalil, da je postal nekaj običajnega. Ne gre več za ekstravagantnost ali za eksces, zdaj je to normalen način dela. Tako se zdaj misli gledališče. Kar pa najbrž samo pomeni, da bomo v kratkem soočeni z nečim novim. Če lahko rečemo, da se je ta način misli ustalil, da nam je postal popolnoma domač, to pomeni, da po vsej verjetnosti nekje ta trenutek že nastaja ali se razvija nekaj popolnoma drugačnega, nekaj, kar nas bo presenetilo v naslednjem letu, dveh. Vsaj tako jaz razumem to valovanje."

Ali lahko rečemo, da je snovalno gledališče bolj komunikativno?

Ali lahko rečemo, da je snovalno gledališče bolj komunikativno?

"Publika, ki gleda To noč sem jo videl, je gotovo drugačna od publike snovalnih predstav, a uprizoritev jo učinkovito nagovarja. Predstava Potres, ki je tudi v spremljevalnem programu Tedna slovenske drame, je na primer predstava ene igralke za eno gledalko oziroma gledalca. Saj smo kaj podobnega že videli, pripoved je speljana tako, da jo lahko gledalec/gledalka dopolnjuje s svojimi besedami in zaključki. Predstava ni zasnovana na fiksni zgodbi, ki jo želi povedati. V različnih prostorih so torej različne publike. Z vstopanjem snovalnih projektov v institucije pa postaja gledališče zelo komunikativno. Komunikativnost ni samo v načinu izvajanja, ampak tudi v temah, ki jih te uprizoritve nosijo. Zaradi načina dela se lahko ustvarjalci odzovejo hitro, zato so te predstave izrazito sodobne, opisujejo naš trenutek, naš čas. Ustvarjalci v snovalnem gledališču lažje obravnavajo aktualne probleme in teme, ki se pojavljajo v družbi in jih želijo naslavljati."

"Publika, ki gleda To noč sem jo videl, je gotovo drugačna od publike snovalnih predstav, a uprizoritev jo učinkovito nagovarja. Predstava Potres, ki je tudi v spremljevalnem programu Tedna slovenske drame, je na primer predstava ene igralke za eno gledalko oziroma gledalca. Saj smo kaj podobnega že videli, pripoved je speljana tako, da jo lahko gledalec/gledalka dopolnjuje s svojimi besedami in zaključki. Predstava ni zasnovana na fiksni zgodbi, ki jo želi povedati. V različnih prostorih so torej različne publike. Z vstopanjem snovalnih projektov v institucije pa postaja gledališče zelo komunikativno. Komunikativnost ni samo v načinu izvajanja, ampak tudi v temah, ki jih te uprizoritve nosijo. Zaradi načina dela se lahko ustvarjalci odzovejo hitro, zato so te predstave izrazito sodobne, opisujejo naš trenutek, naš čas. Ustvarjalci v snovalnem gledališču lažje obravnavajo aktualne probleme in teme, ki se pojavljajo v družbi in jih želijo naslavljati."

Logično in klasično vprašanje: katere so bile v preteklem letu te teme?

Logično in klasično vprašanje: katere so bile v preteklem letu te teme?

"Selektorji vedno rečemo, da smo upoštevali pri izbiri eno samo merilo, in sicer kvaliteto. To je res, vendar sem se ob tem prav načrtno trudil pokazati tudi razpon, in sicer vrst gledališča in tem. Ni bilo vseeno, katera tema je v fokusu predstave, ampak sem želel s selekcijo tako tekmovalnega kot spremljevalnega programa prikazati pahljačo, lestvico tem, o katerih govori slovenska dramatika oziroma gledališče danes. Različne vrste gledališča, od dokumentarnega gledališča do popolnoma dramskih form, preizprašujejo položaj posameznika v skupnosti. Gre za različne oblike skupnosti, od družine do države, in za različna razmerja - skupnost je lahko nesolidarna, nasprotujoča posamezniku ali podporna -, vprašanje odnosa med posameznikom in družbo pa je stalnica."

"Selektorji vedno rečemo, da smo upoštevali pri izbiri eno samo merilo, in sicer kvaliteto. To je res, vendar sem se ob tem prav načrtno trudil pokazati tudi razpon, in sicer vrst gledališča in tem. Ni bilo vseeno, katera tema je v fokusu predstave, ampak sem želel s selekcijo tako tekmovalnega kot spremljevalnega programa prikazati pahljačo, lestvico tem, o katerih govori slovenska dramatika oziroma gledališče danes. Različne vrste gledališča, od dokumentarnega gledališča do popolnoma dramskih form, preizprašujejo položaj posameznika v skupnosti. Gre za različne oblike skupnosti, od družine do države, in za različna razmerja - skupnost je lahko nesolidarna, nasprotujoča posamezniku ali podporna -, vprašanje odnosa med posameznikom in družbo pa je stalnica."