(INTERVJU) Vasja Jager: Sledijo svojim ambicijam, nikoli niso nič krivi in govorijo svojo počivalščino

Ko se znajdeta na eni strani tajkun in na drugi novinar, vmes pa diktafon, bi pričakovali ali intervju ali (naročeno) biografijo. Dobili pa smo fikcijo. Kako to?

"Knjiga je nastala na podlagi novinarskih intervjujev, ki sem jih naredil, na podlagi spodletelih poskusov naročenih biografij in naročenega piarja in na podlagi konfliktov s tajkuni. Inspiracijo sem dobil v državnem zboru, ko sem poslušal zaslišanja pripadnikov gradbenega kartela. Zanimivo je bilo videti, kako ti ljudje govorijo, kakšno mimiko in gibe imajo, kakšen je njihov miselni okvir. Vedno me je zanimalo, zakaj sem jaz v življenju tu, kjer sem, z deset let starim avtom in s pohištvom iz iverice, oni pa so v palačah. Pa se mi ni zdelo, da bi bil v primerjavi z njimi intelektualno ali sposobnostno inferioren. In zato sem se lotil raziskovanja fenomena. Imel sem srečo, da sem te ljudi in tudi njihove družine spoznal osebno. Videl sem torej tudi, kakšna je cena blišča. Ugotovil sem, da je jaz nikoli ne bi hotel plačati. In zdelo se mi je pomembno, da ljudem, ki verjamejo v to iluzijo, pokažem, kar sem videl. Tako sem dobil idejo za roman, ki bi bil na neki način Državljan Kane. Rekel sem si, da bom poskušal uresničiti to ambicijo, tudi če mi bo spodletelo."

Kot pisatelj raziskujem individualne in kolektivne globine in ne sodim

Kaj ste mislili s spodletelimi poskusi biografij in piarja?

"Mislil sem na to, da so mi kot novinarju ti ljudje hoteli vsiliti svoje poglede. In to se mi je zdelo res bedno. Če si car, kaj te pa briga, kaj si jaz in ljudje mislimo o tebi? Kak revček si, da se moraš s tem ukvarjati? S tem samo razkriješ svojo majhnost."

Ampak nekateri novinarji so vzporedno oziroma sočasno tudi biografi. Bi vi pristali, da bi vas tajkun najel za biografa?

"Ja, bi. Kot novinar delujem z enega vidika svoje osebnosti, kot pisec knjige pa z drugega. Kot pisatelj raziskujem individualne in kolektivne globine in ne sodim. Kot novinar pa moram soditi, moram reči, to je dobro, to je slabo, in seveda ponuditi argumente za to. Urednik založbe Litera Orlando Uršič mi je pred časom predlagal biografijo Zorana Jankovića. Precej sem se boril sam s sabo, ali sprejeti ali ne, ampak moral sem si priznati, da me v resnici zanima, kakšen človek je. Zanima me, kaj se zgodi s človekom, ki je na vseh življenjskih križiščih šel v drugo smer kot jaz. Zanima me, kam je prišel on in kam sem prišel jaz, in zanima me, zakaj se je on odločal drugače kot jaz. Res me zanima, ker sem se tudi jaz spraševal, kaj zamujam. Kako je na vrhu? Kako je biti bogat? Kako je, če si slaven? Predvsem pa: Ali je vredno? Rekel sem: 'Orlando, lotil bi se pisanja te biografije pod pogojem, da jo lahko začnem z vprašanjem: ali je bilo vredno?' Iz tega potem ni bilo nič, pa ne po moji krivdi, bil pa je to dodaten navdih za to, da sem se lotil Cajhna."

A Zoran Janković ni bil za?

"Ni se odločil za to. Vem, da je razmišljal, ampak najbrž ga je skrbelo, ker sem kot novinar veliko pisal o njegovih poslih vse prej kot pozitivno. Nabijal sem ga zaradi Electe, davkov, Cipra in je verjetno presodil, da mi ne more zaupati. Ni mi ga uspelo prepričati, da me v vlogi pisatelja to v resnici sploh ne zanima, ampak me zanima, kdo je on."

V novinarstvo sem zašel po nesreči

Tadej Golob je rekel, da biografirancu nikoli ne pripiše ničesar, kar ne bi res izrekel, in da izrečenega nikoli ne komentira. V fikciji, se pravi v vašem romanu, pa si zapisovalec to lahko privošči. In to kar obilno. Bi se pri pisanju biografije lahko zadržali?

"Pri pisanju bi se zadržal. Ne bi se pa zadržal v procesu pred tem, v komunikaciji s človekom. Nikomur ne bi želel postavljati spomenika in bi mu v izhodišču tudi povedal, da nisem propagandist, ampak pisatelj, biograf. Zanima me življenje, ne pa iluzija življenja. Če bi zaslutil, da me nekdo zavaja, bi rekel, naj se ustavi, ker oba veva, kako je v resnici bilo. Potem pa bi zapisal to, kar bi v teh kregarijah, v procesu dobil. Destilat torej."

Kar nekaj novinarjev je v zadnjem času začelo pisati knjige. Je mogoče ta fenomen novinarskega pisanja pojasniti samo z zmanjševanjem novinarskih redakcij?

"Po moje res drži, da je vsak novinar nerealiziran pisatelj. Sam sem v novinarstvo zašel po nesreči. Nisem vedel, da obstaja študij primerjalne književnosti, in vsi so mi govorili, da se od pisanja ne da živeti. Torej sem izbral študij, ki se mi je zdel najbližje temu, novinarstvo. Ustrelil sem mimo, kolikor sem lahko. Ugotovil sem, da novinarstvo nima veliko povezave s kreativnim izražanjem, po kakršnem sem hrepenel. Ko sem bil enkrat noter, pa sem moram vztrajati in moram še zdaj, ker morajo biti položnice plačane, vendar zase vem, da sem drugačna duša. Empatična, nežna, hipersenzibilna in individualistična. Kar niso vedno pozitivne lastnosti. Težko funkcioniram v okvirih novinarstva in dela v kolektivu, zaradi česar so v preteklosti nastajala nesoglasja med mano in firmo. (In ni bila vedno krivda firme, to zdaj vem.)

Jaz sem pač moral dati to iz sebe. Ko pogledam druge novinarje – avtorje knjig, pa mislim, da gre za to: kot novinar, ki opazuješ družbeno dogajanje, moraš vzdrževati dogmo/iluzijo objektivnosti, vendar pa veš veliko več. Poznaš človeški kontekst, ki te grize, grize, in to moraš povedati. No, saj to je bilo vodilo tudi pri meni."

Ne bi se sicer strinjala, da je v vsakem novinarju nerealiziran pisatelj, kvečjemu, da komu zaradi vsakodnevnega produciranja "zmanjka besed" za kak drug tekst. Za novinarja je pisanje pač težko hobi.

"Ja, to je tako, kot da bi porno igralcu po dveh dneh snemanja rekel, naj zvečer še malo poskače iz veselja. In res gre za vprašanje fizične kondicije. Psihološko se eno in drugo delo fino dopolnjujeta. Bolj ko se moram kot novinar omejevati, bolj se poraja snov za knjige. Res pa sem večkrat zelo utrujen in takrat pišem na avtopilotu."

Na začetku romana ste se dobro zavarovali pred iskalci realnosti. Čeprav, zakaj bi se pa kdo sploh hotel prepoznati v tako negativnih likih. Se je že kdo javil?

"Moj namen je bil, da bi se ljudje distancirali od takih likov. Da bi rekli: 'Jaz pa nisem tak, jaz pa nočem biti tak. Nisem slaven in bogat, ampak to je zato, ker nisem tak karakter. In nočem biti tak karakter, kot je Marijan Šket.' Tudi mene je med pisanjem odbijal. Rekel sem si. 'Prekleti bedak, grozen si, ne morem te poslušati.' Nikoli ni nič kriv, najbolj pameten je, na vse se spozna … To je bil moj cilj, hotel sem pokazati, kako je osem ur sedeti z narcističnim bedakom, ki je v resnici totalno zjeban. Zmeša se ti, ko ga poslušaš. Ampak takšni so ti ljudje. In nisem hotel, da se bralci z njim poistovetijo, hotel sem, da deluje kot svarilo."

Mislila sem bolj, ali se je javil že kak tajkun. Pred leti smo imeli nekaj absurdnih tožb zoper literate, ampak saj s tem samo še več ljudi opozoriš na roman, ki te domnevno žali, ne?

"Ne vem, nekateri razumejo, da s tem naredijo knjigi samo reklamo, drugi bi pa takoj tožili in hoteli avtorja zatolči. Tem sem se hotel izogniti. Saj se vidi, koga sem v knjigi imenoval, koga pa ne in je prepoznaven med vrsticami."

Kramberger bi danes raztural. Bil bi dosmrtni diktator

Čeprav vaš romaneskni tajkun izhaja iz slovenskega podeželskega okolja, s Kozjanskega, je najbrž tak kot vsi tajkuni, ki so bili nič in so hoteli biti vse. Takšen skratka, kot ga je Orson Welles ovekovečil v Državljanu Kanu. Sploh je Amerika v 20. stoletju izrisala arhetipski lik mogotca. Kaj je po tem še mogoče povedati o njem?

"Pri nas so se ti ljudje pojavili v tranziciji, ko je prišel neoliberalizem z doktrino sebičnosti. Ne bom rekel, da v socializmu ni bilo patoloških osebnosti, ki so prosperirale, vendar jih je sistem bolj učinkovito držal pod kolektivno kontrolo. Ko je padel berlinski zid, so padle tudi te zavore. Sprostil se je val sebičnosti in šketi so prišli na površje. S Šketom sem hotel pokazati tudi način razmišljanja populistov. Čeprav je prišel iz drugačnih razmer, v Šketu ni težko videti Trumpa, njegovo apolitično politiko. Šket govori, da je človek ljudstva, v resnici pa ljudstvo molze in izkorišča. Hotel sem pokazati sprevrženost mogočnikov, ki govorijo, da razumejo malega človeka, ker so sami še vedno mali človek. Zato se v romanu pojavi tudi Ivan Kramberger kot prototip slovenskega populista. Kramberger bi danes raztural. Bil bi dosmrtni diktator. In ja, to prihaja iz Amerike."

Kozjansko je vaša rojstna krajina in jo poznate. Zakaj je postala tudi rojstna pokrajina vašega tajkuna?

"Zato, ker je bilo treba njegove korenine položiti v neko blato. In jaz pač poznam kozjansko blato. V devetdesetih letih sem gledal ljudi, ki so navdihnili ta lik. Nekateri so mu postali podobni, drugi ne. Kozjansko pa sem izbral tudi zato, ker ga doslej ni bilo v literaturi. Prekmurci imajo svoj literarni melos, od Kranjca do Lainščka, Primorci imajo pisatelje, ki izpisujejo primorskega človeka. Nas Kozjance pa smo čisto spregledali, pa se mi ne zdi, da bi bili kaj manj melanholični, manj metafizični ali manj sposobni od drugih. Zato sem hotel dati tudi Kozjanskemu mesto v literaturi.

In tudi družbeni moment je primeren za to, ker imamo tudi v aktualnem političnem prostoru marijane škete s Kozjanskega, ki v pomembni meri usmerjajo slovensko realnost. Sledijo svojim ambicijam, nikoli niso nič krivi in govorijo svojo počivalščino. Hotel sem pokazati, da se znamo Kozjanci tudi distancirati od takšnih ljudi. Kozjanci smo Marijan Šket in nismo Marijan Šket. Kozjanci smo Marijan Šket do odločitve, ko on postane Marijan Šket. Na gospodarskem ministrstvu imamo človeka, ki je kandidiral s sloganom 'naš človek v Ljubljani'. Roman o Marijanu Šketu sem hotel napisati tudi zato, da mu povem: 'Ne, ti nisi naš človek v Ljubljani. Ti si svoj človek na poziciji.'"

Otroštvo ti nekaj vzame in ti nekaj da, ti pa se odločiš

V otroštvu medijskega mogotca Kana je ločitev od staršev, so sanke, je "rosebud" … Travme so tudi v Šketovem otroštvu, ampak ne morejo biti opravičilo za njegova dejanja. Saj ste hoteli to povedati, ne?

"Do neke mere je mogoče te ljudi pojasniti z njihovimi biografijami, ni pa jih mogoče opravičiti. Sami bi seveda hoteli prav to. Zato pa naročajo piarovske biografije. Vsi imamo travme, vsi imamo razloge, da si pošljemo šus v glavo ali da začnemo izkoriščati druge ljudi in se z njimi zdraviti. Otroštvo ti nekaj vzame in ti da nekaj da, ti pa se odločiš. Šketa ni nihče silil, da naj odpira trgovske centre, medtem ko se mu je družina sesuvala in so mu vsi govorili, naj neha."

To je verjetno bolj vprašanje za novinarja kot za pisatelja, ampak boste vi odločili, kateri bo odgovoril. Šket ne bi pridobil svojega bajnega bogastva samo z delovanjem v okvirih dovoljenega. Še več, ne bi ga pridobil brez asistence države, pa naj je šlo za tihotapljenje orožja ali polnjenje blagovnih rezerv. Je v Sloveniji mogoča zgodba o uspehu brez kriminala?

"Šket je seveda malo napihnjen. Je parodija. Ne mislim, da je vsa država skorumpirana in jo je treba ukiniti. Odgovoril vam bom z besedami človeka, ki sem ga obiskal na Dobu. Rekel je: 'V Sloveniji se da s poštenim delom in žulji zelo hitro priti do nekega srednjega nivoja. Do vrhunskega nivoja se pa ne da.' In tudi v tem trenutku se ne spomnim, za koga bi lahko rekel, da je prišel na vrh, ne da bi sklepal pakte s hudičem. Dopuščam možnost, vendar ne vem zanjo. Seveda ni na vseh področjih enako, ampak ko začneš obračati denar, slej ali prej potrkajo neki ljudje, pridejo želje po zavezništvih, pride hudič na vrata skratka."

Potem pa pade sama od sebe vaza z mize in se malo zamislijo

Zakaj pravzaprav cajhn, torej "znamenje", da je nekdo umrl? Je to vdor metafizike? Zakaj je to v romanu tako izpostavljeno?

"Populisti gojijo religijo, v kateri so oni glavna božanstva. Ko se zgodi nekaj, kar jim da vedeti, da morda niso glavni, jih pa strese. Funkcionirajo lahko samo, dokler verjamejo, da so oni stvarniki. Potem pa nekdo umre, začnejo se tresti police in se razbije vaza in ti ljudje začnejo gledati čez ramo. Vse življenje imajo pod kontrolo, vedo, kako funkcionirajo sodišča in kako se izogniti roki pravice. Potem pa pade sama od sebe vaza z mize in se malo zamislijo. Kaj pa, če obstaja še višja pravica in bom moral nekoč odgovarjati za to, kar počnem?"

Ste s tajkuni zdaj dokončno opravili?

"Zdaj, ko sem to napisal, vem, da so zgodbe takšnih ljudi dolgočasne in so si vse podobne. Ne vem, zakaj nihče ne napiše biografije neke čistilke. Veliko raje bi jo bral kot biografije bogatašev. Gospa iz Doma Danice Vogrince mi je rekla: 'Veste, vsak od nas ima v sebi deset knjig.' In to je res. To so zgodbe o pogumu, o vztrajnosti, to so zgodbe antišketov, o katerih je res vredno pisati in s katerimi bi se ljudje lahko poistovetili.

In zdaj, ko se mi je odprlo, na trenutke res prav trpim v novinarstvu. Imam ideje za vsaj petdeset knjig. Ne more biti kreativne blokade. Samo vprašanje časa je, kdaj bom lahko to vse napisal. Vem, da moraš knjigo, ki si jo napisal, spustiti, predelati, to je proces. To je tako kot v partnerski zvezi. Ni dobro skočiti v drugo posteljo, še preden se je prva ohladila. Tako da zdaj puščam, da se ta knjiga ohlaja, Marijan Šket odhaja od mene, a že tri mesece raziskujem za naslednjo knjigo, ki bo čisto na drugo vižo. Res čutim, da sem na zemlji zato, da pišem. Če mi ne bi bilo treba pisati člankov, bi istočasno pisal vsaj dve knjigi. Zjutraj, ko sem spočit, bi pisal eno knjigo, zvečer, ko se možgani utrudijo in pride ven jungovska senca, pa čisto drugo. Ne bi bil utrujen in tudi spal bi kot angelček."