Darinko Kores Jacks
So ljudje pred 50.000 leti že poznali glasbo? Odkritje predmeta iz kosti jamskega medveda na arheološkem najdišču v Idrijsko-cerkljanskem hribovju leta 1995 nakazuje, da so jo. Kakšna je bila, seveda ne vemo in ne bomo vedeli. Kako zveni neandertalčeva piščal, pa smo lahko slišali na četrtkovem uvodnem koncertu 24. Jazz festivala v Cerknem.
Njeno repliko so duhovito poimenovali tidldibab - po začetnicah priimka in imena arheologa Ivana Turka, prvega izvajalca glasbe nanjo Ljubena Dimkarovskega (1952-2016) ter prvih črkah imena nahajališča - Divje babe. A nastop multiinstrumentalista in žvižgača Boštjana Gombača s trobilnim orkestrom Slovenske filharmonije nikakor ni zadovoljil le radovednosti, ampak tudi in predvsem estetski čut skoraj polnega avditorija pod šotorom na trgu sredi kraja. Osrednja skladba Črna luknja - njen avtor je Žiga Stanič, priredil jo je Blaž Pucihar - vpleta swingovsko ritmizirane dele koncertov za klarinet W. A. Mozarta in za čembalo J. S. Bacha, sklenjeno celoto pa nadgrajuje v doživetje, ki bi ga lahko (vsaj s klasičnega vidika) opisali kot paraglasbeno. Za precej drugačno drugačnost, blizu poznavalcem in ljubiteljem freejazzovskega avantgardizma, je v nadaljevanju poskrbel švicarsko-nemški trio Florian Stoffner (električna kitara), Paul Lovens (bobni), Rudi Mahall (basklarinet). Predstavili so se z minucioznim sestavljanjem virtuozno odigranih, na trenutke atonalnih tematskih drobcev v mnogoplastno, a konsistentno nadgradnjo.
Nekonsistentnosti nikakor ni moč očitati niti italijansko-slovenskemu kvartetu Rotten GirlZ, čeprav je njegov vodja Samo Šalamon, sicer znan kot kitarist in po mnogih skupinah brez basa, tokrat igral na električno baskitaro, in čeprav ime benda obeta precej bolj razbijaški pristop od slišanega. Za izrazito sinkopirano ritmično podlago s pridihom rockovske dinamike je učinkovito skrbel bobnar Bojan Krhlanko, za "jazzy" lirično melodiko saksofonist in klarinetist Achille Succi, za njen skorajda vreščeče ekspresivni antipod pa vokalistka (imenovati jo zgolj pevka bi bilo žaljivo) Eva Poženel. Zvrstno težko opredeljiva, a prepričljivo inovativna fuzija.
Vsaj deklarativno angažirano
Uvod v petkov večer je bil posvečen deseti obletnici delovanja seksteta iz Vrtojbe, tokrat okrepljenega s trojico gostov, tudi z italijanske strani meje. A takšen Koromač je vse kaj drugega kot pohlevna zelenjava, ki pomaga proti napihnjenosti. Energično aktivistični hardcore rockerji z veseljem do improviziranja in hrupnega eksperimentiranja so dodobra ogreli občinstvo in ob tem posneli še material za drugo ploščo.
Druga točka večera je bila precej bolj umirjena. Ameriški kvartet Elder Ones vodi pevka in klaviaturistka indijskega porekla Amirtha Kidambi. Združuje vokalne tehnike južnega dela Indije, tradicijo klasičnega spiritualnega jazza in angažirano protestno kantavtorstvo z izrazito družbeno-politično in kritično obarvanimi besedili proti socialnim krivicam, kolonializmu, rasizmu, seksizmu, kapitalizmu ... - a vsaj na momente kar nekako na silo.
Vrhunec večera je bil nedvomno nastop nizozemsko-ameriško-britanskega kvarteta Luc Ex' Assemblée. Baskitarist Luc Ex, saksofonist in klarinetist Ab Baars, bobnar Hamid Drake, glasbene legende in (resda iz drugih zasedb) stari znanci festivala, ter saksofonistka nekoliko mlajše generacije Rachel Musson, so postregli z dodelano in vseskozi igrivo interakcijo v maniri prefinjenega sodobnega jazza s kančkom punkovske neposrednosti, a so pri tem vendarle delovali malce zadržano.
V klubskem vzdušju bara Pr' Gabrijelu so lahko vztrajnejši obiskovalci po polnoči prisluhnili še koncertu srbske zasedbe Tapan, ki igra svojevrstno kombinacijo etnojazza in sodobne elektronike. Tradicionalni sobotni komorni koncert v glasbeni šoli je popoldan odigral ameriški violončelist Daniel Levin, ki raziskuje zvočne potenciale svojega glasbila in najrazličnejših možnosti igranja nanj, rezultat pa vsaj na površen prisluh še najbolj spominja na modernistično resno glasbo druge polovice 20. stoletja. Sledila sta še skupinski nastop šesterice udeležencev glasbene delavnice Mladi raziskovalci 2 in predstavitev rezultatov zvočnega safarija - zajemanja zvokov okolja na območju Divjih bab.
Otroško zvonjenje
Morda najbolj radikalna letošnja sprememba je večini obiskovalcev najbrž ostala skrita. Še pred leti je letelo precej pripomb na zvonjenje iz cerkve tik ob prireditvenem prostoru. Zadnje čase se je to uredilo. Letos pa so taisti zvonovi služili kot osnovni rekviziti glasbene delavnice za otroke. Boštjan Gombač in Petra Vidmar sta jo namreč posvetila stari tradiciji pritrkavanja, na Cerkljanskem mu pravijo martelajne. Na predstavitvi v soboto dopoldan se je udeležence torej dalo v živo (dobro in glasno) slišati, videti pa le v neposrednem videoprenosu s cerkvenega zvonika.
Zvezdniki redko presenetijo
Uvodni koncert večernega sporeda je pripravil portugalsko-brazilsko-španski trio Fish Wool, ki ga sestavljajo uveljavljeni glasbeniki mlajše generacije Susana Santos Silva (trobenta), Yedo Gibson (saksofoni) in Vasco Trilla (tolkala). V njihovi dokaj umirjeni glasbi je mnogo tišine, zapolnjene z estetsko izpiljenimi interakcijami, obilico improvizacijskih prebliskov in kančkom na ljudsko glasbo spominjajočega kolorita.
Avstralski trio The Necks, najbolj zvezdniška točka letošnjega sporeda, v glasbenem pogledu nikakor ni razočaral. Chris Abrams (klavir), Lloyd Swanton (kontrabas) in Tony Buck (bobni) že 32 let razvijajo povsem svojsko glasbo med svobodno improvizacijo in minimalističnim repeticionizmom. Na vsakem nastopu načrtno, počasi, zbrano in postopoma sproti gradijo eno samo dolgo skladbo, ki zahteva popolno koncentracijo tudi od poslušalstva. Na tej točki pa je simpatični in dobro obiskani Jazz Cerkno postal žrtev lastnega uspeha. Da bi spravili na prizorišče vse obiskovalce, so morali organizatorji ta večer pač odstraniti večino sedežev. A taka glasba se posluša v miru in sede, ne pa stoje in prerivaje se v nepopisni gneči, ter v dobro izolirani koncertni dvorani, ne pa pod šotorom. Stisko večjega dela publike so očitno zaznali tudi nastopajoči in se odzvali s sicer perfektno izvedenim, a krepko krajšim nastopom od običajnega.
Po dveh tako sofisticiranih koncertih zapored se je kar prileglo nekaj lahkotnejšega in razigrano plesnega. Italijanski oktet Maistah Aphrica se sicer načrtno izogiba obiskati črno celino, se pa prav tako načrtno navdihuje pri afriški glasbi - z varne distance, a v skladu z lastno imaginacijo - in se pri tem očitno nadvse zabava. Da se člani z dobro mero zafrkancije trudijo biti "bolj črni od podsaharskih Afričanov", pa je morda celo bližje žlahtni tradiciji jazza, poulične in cirkuške ... glasbe njihove prave domovine. Neobremenjeni s prekletstvom zvezdnikov, od katerih se vedno in povsod pričakuje absolutna vrhunskost, so z žurersko razgibanim nastopom prav na koncu poskrbeli za eno najprijetnejših presenečenj letošnjega sporeda.
