Petra Vidali
Lani smo bili v Cankarjevem letu, še tri tedne pa bomo v Štigličevem. Zakaj? Ker se je France Štiglic rodil pred stotimi leti, 12. novembra 1919, v Kranju. Umrl je 4. maja 1993 v Ljubljani. Obletnica je samo povod, razlog in pogoj za takšna zaznamovanja je presežni pomen. Da dobiš svoje leto, moraš biti "največji", "prvi", "najboljši" ali "najbolj znan". France Štiglic je bil režiser prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma (Na svoji zemlji, 1948), prvi je bil nominiran za cansko zlato palmo (Dolina miru, 1956) in prvi in edini je bil nominiran za oskarja (za hrvaški oziroma jugoslovanski film Deveti krog, 1960). Še vedno vodi tudi po številu posnetih celovečercev. Ob naštetih je podpisal še filme Trst, Svet na kajžarju, Volčja noč, Balada o trobenti in oblaku, Tistega lepega dne, Amandus, Pastirci, Povest o dobrih ljudeh, Praznovanje pomladi in Veselo gostivanje. Če bi delali anketo na ulici, bi bila med desetimi slovenskimi filmi, ki bi jih ljudje našteli, skoraj polovica s tega seznama. Med samo peščico doslej digitaliziranih filmov so že štirje njegovi: Dolino miru so digitalizirali leta 2016, Na svoji zemlji lani, Ne joči, Peter in Tistega lepega dne pa letos. Društvo slovenskih režiserjev od leta 2015 podeljuje nagrado za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, in nagrada se poimenuje po Francetu Štiglicu.
Borec za pogoje in raziskovalec medija
Kako te zunanje pokazatelje dopolnjuje režiserka in urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki Varja Močnik, ki je pripravila tudi retrospektivo Štigličevih filmov?
Brez monografije in brez televizije
Praznovanje, ki je ponudilo priložnost za nova branja mojstrovih filmov, je pokazalo tudi star odnos do slovenskega filma, izpostavlja režiser in profesor Miran Zupanič: "Stota obletnica rojstva Franceta Štiglica ni bila samo priložnost za poglobljen premislek o enem najpomembnejših filmskih ustvarjalcev, ki jih premore naša nevelika kinematografija, ampak tudi čas za še eno soočenje z odnosom slovenske skupnosti do lastne kulturne dediščine. Ki je, povedano preprosto, licemerski: po eni strani velika retrospektiva Štigličevih filmov v Slovenski kinoteki, slavnostni premieri dveh digitaliziranih in restavriranih filmov (Ne joči, Peter, Tistega lepega dne) ter nekaj okroglih miz, oddaj in zapisov.
Dom in svet
Leta 1957, na desetem filmskem festivalu v Cannesu, je bil France Štiglic za Dolino miru kot prvi slovenski režiser nominiran za zlato palmo. Ameriški igralec John Kitzmiller je za vlogo narednika Jima na tem festivalu kot prvi temnopolti igralec prejel nagrado za najboljšega igralca. (Prvega oskarja za glavno vlogo so temnopoltemu igralcu podelili šele čez šest let, Sidneyju Poitierju leta 1963). Leta 2016, ob šestdesetletnici, so ga na festivalu prevajali med prestižnimi "canskimi klasiki".
Leta 1960 je Štiglic posnel Deveti krog, film o medvojnem Zagrebu pod ustaši in tudi o Jasenovcu. Film je bil spet v tekmovalnem programu v Cannesu, bil pa je tudi jugoslovanski kandidat za tujejezičnega oskarja, in to v najožjem izboru. Premagal ga je Ingmar Bergman z Deviškim vrelcem. "Ostali nominiranci, italijanski, francoski, mehiški in jugoslovanski, so domov odšli s certifikati. Štiglica pa v Los Angeles ni bilo, ker je bil preveč zaseden s snemanjem Balade o trobenti in oblaku," piše Marcel Štefančič.
O režiserjevi domači realnostmi med temi tujimi častmi med drugim pravi: "Štiglic namreč ni posnel le filma Na svoji zemlji, ampak je kmalu zatem posnel tudi Trst in Svet na Kajžarju - že Trst je bil regresija, Svet na Kajžarju (1952), film o težkem življenju viničarjev, pa je bil dno, tako da so Štiglicu rekli: Go east, o, young man! In res, ker v Sloveniji ni več prišel do filma, je šel v Makedonijo, kjer je posnel Volčjo noč (1955). (...) Volčja noč je Štiglica vrnila v igro in že naslednje se je odkupil tudi Slovencem - z Dolino miru. (...) Toda ironično, slovenski kritiki so film - sicer veliki hit - razsuli. In Štiglic je šel spet v ilegalo ... ee, pet let ni posnel slovenskega filma. Kar pa ne pomeni, da v tem času ni posnel nobenega filma. Specifično, posnel je dva. Prvega spet v Makedoniji - kriminalko Viza zla. (...) Naslednje leto je Štiglic krenil v Zagreb in za tvrdko Jadran film posnel Deveti krog."
Filmska grapa
Lucidnemu opozorilu o državnem zapravljanju dediščine dodajmo vendarle dobro lokalno zgodbo o obvarovanju, ki je povezana prav s filmsko umetnostjo in s Francetom Štiglicem.
Filmske lokacije včasih preživijo - na domačiji fiktivnega Kekca se gredo turizem pa tudi realna Astoria je še vedno živa, čeprav ne taka, kot je bila v časih, ki jih slika Pogačnikov film. Večino jih vzamejo novi časi in nove navade, v Tolminu tako več nimajo Taverne, ki je vzela Ivana v Cvitkovičevem Kruhu in mleku, ampak so filmu in njegovi lokaciji tam vsaj postavili spominsko ploščo.
Film Na svoji zemlji se dogaja "tam blizu". Scenarij je po svoji zgodbi Očka Orel napisal Ciril Kosmač. Baško grapo je v otroštvu gledal s svoje domačije na Slapu ob Idrijci. Veliko Slovencev je ne bi, če ne bi tam posneli Na svoji zemlji, videlo nikoli, vsaj v preteklosti ne. V tem tisočletju je Baška grapa zaživela na novo, in to s svojo preteklostjo. Temeljni kamen društva Baška dediščina je prav tematska pot Na svoji zemlji, katere poslanstvo je "ohranjanje skupnega spomina ustvarjalcev in domačinov". Oživljanje prostorov filma, v katerem je prostor tako pomemben, v katerem se za vsako ped borijo in umirajo, se zdi še bolj pomenljivo. Hkrati pa je ta lepa stara zgodba pametno vpeta v sodobnost, ob obvestilu o pohodu ne manjka informacija, da je organizator upošteval "priporočila Alpske konvencije glede trajnostne mobilnosti in časovnico pohoda prilagodili voznemu redu vlakov tako s primorske strani kot tudi z gorenjske".
Brez patetike lahko torej rečemo, da je Baška grapa danes takšna, kot je, tudi zaradi tega, kar je zanjo naredil film, in zaradi tega, kar zna sama narediti s filmom.
Filmi z otroki, filmi za otroke
Zupaničev popis tega, česar na televiziji letos nismo videli, me je spomnil na šok, ki sem ga doživela pred dvema letoma, ko so na televiziji predvajali restavrirano Dolino miru. Film sem res gledala, kot bi ga videla prvič, pa ne zaradi tehnične obdelave, ampak zaradi opozorila, da ni primeren za otroke. Naše generacije smo ga namreč gledale od vrtca dalje. Saj, strašen film je to in šele v odraslosti mi je bilo jasno, da sem ga na neki točki vedno nehala gledati in da seveda nisem razumela bolj ali manj ničesar, ampak dejstvo je, da smo s tem filmom odraščali, tako kot smo odraščali z njegovimi Pastirci. Film z otrokoma je po pomoti figuriral kot film za otroke in mislim, da nam ni naredil nič hudega, mogoče pa je pomagal narediti kakšnega filmofila. Ne joči, Peter pa je bil verjetno sploh najbolj radosten slovenski film naših otroštev, vsaj meni se je zdelo v vseh pravih otroških filmih kaj bolj travmatičnega, od slepih punčk preko krutega medvrstniškega psihičnega in fizičnega nasilja do ljudomrznih ali vsaj distanciranih modrih žena in mož. Ne joči, Peter pa je bil prava družinska komedija, kot pravi Varja Močnik, crossover film, bi rekli danes.
Ne vem, ali čisto digitalni otroci sploh še zmorejo gledati črno-bele filme. Vem, da imajo na voljo druge dobre, ampak res bi se mi zdelo škoda, če bi bili prikrajšani za Štigličeve mojstrovine z otroškimi junaki.
