Bojan Tomažič
V Wetrinskega v Mariboru je na predstavitev knjige prišlo več ljudi, kot jih običajno pride na predstavitev knjig novih domačih avtorjev. Franjo H. Naji pravzaprav tudi ni nov avtor, čeprav je Križišče njegov prvenec. "Knjiga je nastajala deset let, " je rekel. "Junaki so bili vmes, ko ni bilo časa za pisanje potopljeni v jantar in sem jih vedno znova potegnil na plano." Doktor medicine, predstojnik oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor in avtor Večerovega Boba leta predlani (Sposobni ljudje ustvarjajo delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo) tudi v literarnih zgodbah kaže dar za opazovanje in občutek za ljudi. Na predstavitvi se je pogovarjal z Orlandom Uršičem, urednikom založbe Litera, pri kateri je knjiga izšla.
Križišča so prostor, kjer se srečujemo, srečevanja so razodetja, skrbno opisana. "Pisca odlikujeta bogata domišljija in detajlno izpisovanje. Bližnji plani človeških usod se izmenjujejo s širokimi plani civilizacijskih praks v poznem kapitalizmu," je v predgovoru knjige napisala literarna komparativistka, sociologinja kulture in urednica Večerove kulturne rubrike Petra Vidali. "Na križišču teh zgodb se srečujejo pripadniki različnih ras, narodov, poklicev in razredov in vsi se morajo prej ali slej vprašati, ali je življenje, kot ga živijo, vredno človeka, njegovega dostojanstva, njegovih sanj, spominov, bivanja." Naji opisuje bivanjsko negotovost ljudi s socialnega roba, gre k stvari, v življenje, piše o revežih, obsojencih, mafijcih in drugih čisto normalnih ljudeh. Vsi si nekaj želijo, večina preveč, usode so neizbežne. Po materi je Slovenec in po očetu Palestinec, kar ga dela občutljivejšega tudi za prišleke. "Pozitivno gledam na to, več različnih ljudi je, več je različnih, dopolnjujočih se idej." Integracija prišleka ga naredi sprejetega, človeka. Večbarvnost je koristna tudi pri v timih v njegovi stroki.
Doma je bilo veliko knjig, rad je bral, zdaj, ko se zdi, da ljudje manj berejo, je pomembno, kaj berejo. "Sem človek iz ljudstva, vsak lik je najprej ogrodje, ki se oblikuje skozi dogodke, v katerih nastopa," reče o junakih v času, "ko so otroci že v šolah separirani po ekonomski moči". V zgodbah nastopa tudi Maribor. "Za Maribor rečemo, da je mesto brez zgodovine in brez identitete, po drugi strani pa zaznavamo veliko barvitosti." Knjiga je torej tudi poklon mestu. "Maribor si absolutno zasluži poklone."
Križišču bo sledilo še več Najijevih knjig, vendar ob delu, ki ga opravlja, literatura nastaja počasi. Kolegice in kolegi v poklicu imajo tudi še nekaj poleg, kar ustvarjajo, reče. Eni rišejo, drugi so glasbeniki; če bi on bil glasbenik, bi bil rocker. Zanima ga življenje. "In pri pisanju stik z bralcem, in ne samo pisanje."
