"Koronašoperji" na prehodu družbe v novo obdobje

Razstava Popolni organizmi je prva samostojna predstavitev mariborskega slikarja Matije Bobičića v Mariboru po šestih letih. Od zadnje večje razstave, navaja kustos Jure Kirbiš, je avtor razvil povsem nov slikarski jezik in motiviko ter prodrl na mednarodni, predvsem ameriški trg sodobne umetnosti. Za razstavo v UGM Studiu je umetnik pripravil novo serijo osmih slik večjega formata. Odprtje razstave je na kulturni praznik potekalo v živo na instagramu v okviru spletnega dogajanja ob slovenskem prazniku kulture, posnetek pa je na ogled tudi na facebooku.

"Šest let je od zadnje razstave in v teh letih se je veliko zgodilo, tudi veliko tistega, česar nisem pričakoval," v pogovoru izpostavi Bobičić. Razstavljene slike v Mariboru so bile pred šestimi leti popolnoma drugačne in po tem zaprtju, priznava, se je zanj šele prav začelo. "Iskreno sem se vprašal, kaj sploh želim slikati. Želel sem drugačne vsebine, zato sem kreativno pot obrnil v druge smeri. Vsa dela do tega trenutka so mi dokončno pomenila preteklost, niti živeti nisem mogel več z njimi. Seveda sem potreboval kar nekaj časa, da sem prišel do novega stila, ki sem ga želel predstaviti čim širši javnosti, in nekako logično se mi je zdelo, da to storim preko instagrama. Čeprav mi je bilo sprva čudno, nenavadno, ker sem mislil, da objavljajo samo fotografije s plaže in podobno. A kaj kmalu sem opazil, da je na tem omrežju ogromno umetnikov in galeristov, umetnosti nasploh. Naložil sem dela in stvari so se začele odpirati," se spominja Bobičić, ki aktualni razstavi pravi mini retrospektiva, veliko pa mu pomeni, da bo dela ponovno videla domača publika.

Po zgodnjem slikarskem obdobju, ko je bil zapisan pretežno abstraktni likovni govorici z odmevi poznega modernizma in neoekspresionistične figuralike, se je umetnik v zadnjih letih izrazno povsem preoblikoval, pa meni kustos. In še, da ga je vračanje k motivom iz mladosti spomnilo na svoje otroške začetke, ko se je skozi podobo prvič začel izražati prav s prerisovanjem junakov iz risank. "Predstavitev v UGM Studiu je kakor povzetek umetnikovega ustvarjanja v zadnjih nekaj letih. Na enem mestu so zbrane vse različice figur, ki jih je razvijal že v preteklih serijah. Figure so zasnovane na podlagi treh izhodišč. Najprej sta to Frankensteinova pošast oziroma kiborg, dva arhetipa v žanrih znanstvene fantastike in grozljivke - telo prve je sestavljeno iz organskega materiala, drugi je kombinacija organskega in mehanskega. Drugo izhodišče je okvir zgodnjih devetdesetih let preteklega stoletja, čas umetnikovega odraščanja in formiranja, tako osebnostno kot likovno. Tretje je trenutek v času, ko je pandemija razgalila in zaostrila nekatere navade, ki smo jih imeli za samoumevne," opisuje Jure Kirbiš.

Bobičić se po njegovem tudi poslužuje teh znanstvenofantastičnih arhetipov, da nagovori začetke vdora ameriške kulture v naše okolje po padcu železne zavese in končno trenutek zlitosti z zahodno popularno monokulturo, kakor svet dojemamo danes. Sestavni deli umetnikovih hibridnih figur so vzeti iz časa umetnikovega zgodnjega otroštva - ameriške risanke iz osemdesetih (na primer He-Man in Gospodarji vesolja), atributi ameriške hiphop kulture, kot so najkice in šiltkape z logotipi bejzbolskih ekip, pa liki iz blokbaster filmov, na primer velociraptorji iz Jurskega parka in ksenomorfi iz Osmega potnika. Potem so tu še klovni in nakupovalci, opozori Kirbiš. Prvi kot prispodoba za maske neprenehne sreče, ki jih nosimo v družbi, še posebej na spletu, slednji pa kot simbol objestnega potrošništva.

Matija Bobičić je klovne prvič razstavil lani v Ravnikar Gallery Space, po začetku pandemije pa so mu te podobe ostale v glavi. "Veliko sem takrat razmišljal, tudi o barbarizmu, ki se je zgodil pred letom dni, ko so se ljudje tepli za WC-papir, kvas in tako dalje. Potem so se začeli sestavljati v neke skupine, podobno kot v znanstvenofantastičnih filmih. Spomnil sem se na vsa plemena, ki se borijo za dobrine, pa na slabe in dobre like. Zdi se mi, da je samo leto dni od začetka te pandemije svet že malce postapokaliptičen. Tega se niti ne zavedamo in tako smo se že navadili na to življenje, da se sploh težko spomnim, kako je biti svoboden, sploh zdaj, ko se zadeve komaj premikajo. Vse like, ki sem jih naslikal, sem poimenoval koronašopers. Klovnom, ki so nastajali tik pred pandemijo, sedaj te fasade odpadajo, pojavili so se resnični obrazi, pošasti, barbari. V glavnem, nič dobrega. Zdi se, da je danes veliko faktorjev, ki nam otežujejo prehod v normalnost. Tu so klimatske spremembe, vzpon totalitarnih režimov, korona in še veliko drugih stvari, o katerih ne vemo preprosto nič," razmišlja slikar.

Naslov razstave je iz filma Osmi potnik, kjer so se bitja, popolni organizmi, prilagodila za preživetje v ekstremnih okoljih. Tudi umetnikovi "koronašoperji" so postali popolni organizmi, saj se prilagajamo na to novo življenje. Vendar nekateri, kot osmišlja Matija Bobičić, k temu pristopijo zelo agresivno, nasilno. Veliko jih vodi zgolj preživetveni instinkt in prav ti so največji problem za civilizacijo, saj ne razmišljajo razsodno, ampak po nekakšnem živalskem principu, ki si ga sedaj ne moremo niti privoščiti. Razstava bo odprta do 3. aprila.