(KRITIKA KONCERTA) Fluid schubertijade

Širok stilni lok programa je bila ena od značilnosti koncerta, saj smo slišali dela od baroka do sedanjega časa. To ustvarja določen mik za poslušalce, saj menjava slogov – posebej, če so izvajalci izjemni – gradi neko posebno dinamiko primerjave v učinkovanju med seboj časovno oddaljenih zvočnih praks.

Massenetova Thais, ki jo srečujemo kot dodatek na koncertih violinistov, je bila najbrž z razlogom prva skladba sporeda, saj  je imela v dinamično in agogično pretanjeni izvedbi redko slišano vrednost. Bachova sonata – priredba za harfo - je bila dražljiv stilni preskok, baročni Bach v harfi namesto čembala zazveni v neko novo zaobljenost skupnega zvoka. Bravničarjeva Elegija, ki še objema redke korenine romantike, vendar je že v današnjem času, nas z zasedbo violina-harfa želi popeljati v svetlejša čustvena polja, kot jih napoveduje naslov skladbe. Žurajevo novejše delo (slovenska praizvedba) poskuša tragično in dramatično zgodbo iz grške mitologije zvočno še potencirati, ko se zamenja violinski lok z navadnim lesenim svinčnikom. Kot prepričljiv citat iz opere Čajkovskega  Jevgenij Onjegin se je izkazala obsežna Kühnejeva skladba. Kot zaključek tega stilnega loka koncerta smo slišali romantično Saint-Saënsovo skladbo, pri kateri v vsebinsko uravnoteženem duetu sobivata glasbili.

Duet Janez Podlesek, violinist z mednarodnim pedigrejem, in Marion Ravot, ki sodi med vodilne evropske harfistke, je ustvaril in skozi celoten koncert vzdrževal navdušujoč poustvarjalni lok. Na trenutke je napeljeval na dunajske schubertijade, v katerih so si bili izvajalci in poslušalci tudi fizično dovolj blizu (tudi Bela dvorana Gradu Rače učinkuje bolj komorno), da je deloval obojestranski fluid. Ko je bil ambient zaseden do zadnjega kotička,  je publika "usvojila" tudi separe v grajskem stolpu ob dvorani.