Ne nujno in ne zgolj jazz v ožjem pomenu besede. A dovolj blizu širšemu razumevanju glasbenih zvrsti, ki vključujejo svobodno improvizacijo. In z nastopajočimi, ki jih lahko opredelimo kar kot po mednarodni prepoznavnosti najbolj zvezdniška imena letošnjega Festivala Lent. Ne ravno v popularno-komercialnem smislu, a dovolj privlačna za dovolj široko občinstvo. Tudi za bolj poznavalski segment ljubiteljev radikalnejših pristopov, ki mu sicer skozi vse leto zvesto služi cikel Jazz v Narodnem domu. JazzLent je na letni oder Lutkovnega gledališča tudi tokrat prinesel pester nabor zelo raznolikih izvajalcev.
Udarni začetek
V torek se je pred spodobno napolnjenim avditorijem (in to kljub prekrivanju z odločilno tekmo slovenske reprezentance v skupinskem delu nogometnega evropskega prvenstva) začelo z nadvse udarnim, dinamičnim, emocionalno nabitim, na momente poudarjeno plesnim, predvsem pa perfekcionistično virtuoznim nastopom trojice v ZDA živečih kubanskih glasbenikov mlajše srednje generacije. Yarel Hernandez (električna baskitara), Michael Olivera (bobni) in vodja tria Alfredo Rodriguez (klavir, vokal), pianist z izrednim občutkom in fantastično hitrimi prsti, so pripravili dobro uro in pol prepleta dodelanih predelav znanih kubanskih in nasploh latinskoameriških evergreenov (s petjem, ritmičnim ploskanjem in plesom je pri nekaterih spontano pritegnil tudi velik del občinstva) ter slogovno sorodnih avtorskih skladb.
Ekstatično plesno, globalno fuzijsko, blizu drum'n'bass rocku in na momente funku, a v bolj orientalski maniri, je izpadel tudi sredin nastop turškega kvarteta Istanbul Sessions. Vodi ga vodja newyorškega glasbenega kluba NuBlu sound Ilhan Ersahin (saksofon), ob njem pa igrajo Alp Ersönmez (električna baskitara), Izzet Kizil (tolkala) in Turgut Alp Bekoglu (bobni). Sprva je sicer kazalo na nekoliko slabši obisk; koncert se je zato začel s kakšnimi desetimi minutami zamika, a v dobri uri in pol, kolikor je trajal, se je avditorij dodobra napolnil, plesu namenjena površina tik pred odrom pa prav tako. Basist in tolkalca (vsak od njih je dodobra izkoristil priložnost prikazati svoje individualno mojstrstvo v daljših solističnih vložkih) vseskozi skrbijo za robustno ritmično podlago saksofonu z izdatno podporo elektronskih efektov. Njegova linija pa temelji na variiranem ponavljajočem se nizanju jasnih in preprostih melodičnih drobcev - torej konceptualno blizu minimalističnemu repeticionizmu, a v zelo drugačnem kontekstu, bližje popularni plesni elektroniki. Za plešoče in ritmično pozibavajoče se je bilo (pre)obilje elektronskega zankanja in eho-efektov morda celo dobrodošlo, a za bolj zbrano in na glasbo samo osredotočeno sedeče poslušalstvo je postalo tega sčasoma kar preveč.
Diskretno prisotni aktivizem
V Sloveniji in pred kakšnimi dvanajstimi leti na bolj kilavo obiskanem koncertu na Židovskem trgu tudi v Mariboru je (leta 1982 v Slonokoščeni obali rojena in trenutno v Franciji živeča) malijska kantavtorica, pevka, kitaristka ter filmska in gledališka igralka Fatoumata Diawara že nastopala. A od takrat se je njen status svetovne zvezde glasb sveta in svetovne glasbe nasploh neskončno povzpel. K temu sta pripomogla tudi s številnimi mednarodnimi priznanji ovenčani francosko-mavretanski film Timbuktu (2014, režija Abderrahmane Sissako) in njegov izredno uspešni soundtrack (avtor glasbe je tunizijski skladatelj Amine Bouhafa); tisti značilni, čustveno ekspresivni, prepričljivo dramatični vokal v najbolj izpostavljenih skladbah je namreč njen. Njeno avtorsko ustvarjanje preveva preplet sodobnih tokov globalne popularne in rockovske glasbe ter kulturnih tradicij Berberov in nomadskih Tuaregov pa nasploh ljudstev saharske in podsaharske Afrike. Humanitarni družbeni aktivizem za mir, svobodo in človekove pravice ter proti (sploh v islamskem svetu pogostemu) zatiranju žensk, opozarjanje na ekološke probleme in potrebo po večji enotnosti njene celine so ves čas prisotni, a dokaj diskretno.
JazzLent je tudi tokrat prinesel pester nabor zelo raznolikih izvajalcev
Na uro in tri četrt trajajočem koncertu pred nabito polnim avditorijem je bilo zaznati tudi droben glasbeni poklon skupini The Beatles ter eksplicitno zahvalo v ZDA rojeni in v zrelih letih v Franciji živeči jazzovski pevki ter borki za emancipacijo žensk Nini Simone (1933-2003), kot glasbeni in duhovni vzornici. Jurandir Da Silva (električna kitara), Juan Finger (električna baskitara, klaviature), Fernando Tejero (klaviature), Willy Ombe (bobni, tolkala) pa kar nekaj nasnetega (predvsem vokalnega) ozadja ter oblikovalec zvoka Paul Riquet so nadvse korektno poskrbeli za spremljavo. V izrazitem os(p)redju pa je seveda bila ves čas solistka s svojim izrazitim vokalom, a tudi s kostumografijo in odrskim gibanjem. A ob sicer prevladujoči sproščeno plesni ritmiki je - s sugestivno videoprojekcijo v ozadju in govornim povezovanjem - impresivna avdiovizualna celota ves čas dajala tudi obilo povodov za (bolj zaskrbljujoč, vsekakor pa manj prijeten) globlji razmislek.
V petek zvečer je stopila na oder bolj standardna jazzovska zasedba, francoski kvartet Fasten, ki se pri energičnosti svoje glasbe spogleduje z bolj sofisticiranim trdim rockom. Navdih črpa predvsem iz distopičnih filmov Stanleyja Kubricka (Dr. Strangelove, Odiseja 2001, Široko zaprte oči ...) in Ridleyja Scotta (predvsem Iztrebljevalec: Replikant, osrednja kategorija protagonistov tega filma, je tudi naslov njihovega aktualnega albuma). Sobotni zaključek pa je že po tradiciji rezerviran za še bolj razposajeno plesno žurko. Tokrat jo bo v slogu latinskoameriških karnevalskih fiest pričarala devetčlanska mehiška zasedba Sonido Gallo Negro.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
