Darinko Kores Jacks
Niti slučajno tako na hitro, kot je bila z oblastnim dekretom prekinjena, a premišljeno in zanesljivo, se v pokoronskih časih vrača kontinuiteta javnih prireditev. Da smo v Mariboru kar promptno na tekočem s kakovostnim izborom najrazličnejših tokov sodobne improvizirane glasbe, že dobri dve desetletji redno skrbi koncertni cikel Jazz v Narodnem domu (ND), večinoma z bolj komornimi koncertnimi dogodki v klubskem vzdušju kletne dvoranice ene osrednjih kulturnih ustanov v mestu.
No, do tistega pravega klubskega vzdušja, ki iz (že zaradi majhnosti prostora in specifičnosti glasbene ponudbe ne prav velike, zato pa zveste in dokaj pregledne) množice obiskovalcev naredi nekakšno začasno skupnost, ki jo - poleg glasbe - povezuje tudi neposredna družabnost, sicer še vedno manjka za samo prireditev morda ne najbolj bistven, nikakor pa povsem nepomemben obstranski dodatek: v predkoronskih časih samoumeven bife. Na koncertu slovenskega tria Širom v sredo, 20. aprila, pa je vsaj redno publiko Jazza v ND neprijetno presenetilo še pojasnilo, da po novem ne obiskujejo več kulturnih dogodkov, ampak kar nekaj pač. Kot je v uvodni napovedi pojasnil programski vodja David Braun, je cikel prvič v zgodovini ostal brez vsaj simbolične finančne podpore ministrstva za kulturo. Torej bo poslej shajal še težje. A bo, o tem ne dvomimo.
Gotovo tudi s pomočjo glasbenikov, ki jih bolj kot glamurozna slava in široka popularnost zanimata svobodno ustvarjalno raziskovanje ter umetniška prepričljivost in ki se tako ali tako bolj kot na velike odre osredotočajo na manjša, underground in alternativna prizorišča. Ne glede na velikost kraja. In ne glede na geolokacijo. Trio Širom namreč nastopa širom po svetu, a tudi in celo najraje po zakotjih domovine in tujine.
Na kar nekaj podlage iz drugih skupin deluje od leta 2015. Multiinstrumentalisti in tvorci glasbil Ana Kravanja, Samo Kutin in Iztok Koren so samosvoji ustvarjalci iz obrobnih območij Slovenije - Krasa, Tolminskega in Prekmurja -, združeni v nenavadnem, a nadvse prepričljivem glasbenem projektu, ki je hitro pritegnil pozornost strokovnjakov in poznavalcev. Njihove kompleksne avtorske skladbe tekoče prepletajo globalno etnično in staroglasbeno rudimentarnost, jazzovsko improvizacijo in klasično uglajenost kompozicije, minimalistično natančnost in vzneseno ekstatičnost ter še kaj, predvsem pa iskreno neposrednost. S svojevrstnim energijskim nabojem dajejo občutek, kljub zelo drugačnemu zvenu soroden kakemu sofisticiranemu psihedeličnemu rocku. Njihove dolge postopoma stopnjujoče in razvijajoče se skladbe delujejo kot nekakšne ritualne meditacije.
Na sredinem koncertu so v uri in pol predstavili predvsem material z zadnjega albuma, ki je nastal v karantenskih časih in na (najbrž celo pollegalnih) intimnih nastopih v skritih kotičkih. In poželi nedeljen aplavz skoraj polnega avditorija. Pri čemer razveseljuje še nekaj, kar opogumlja kreativno iskanje novih umetniških izrazov nasploh, hkrati pa vliva upanje za uspešno kontinuiteto tovrstnih dogodkov, četudi uradno niso več kulturni. V primerjavi z večino dogodkov Jazza v ND je bila povprečna starost publike znatno nižja, ob rednih obiskovalcih pa je bilo opaziti kar precej novih obrazov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
