Kuzle, prvoborci iz province

Film o slovenskih pionirjih punka, ki so ga v ponedeljek v okviru filmskega večera Glasba za razmišljujoče zavrteli v Gustafu v Pekarni, je bil dobro sprejet v ZDA. "K temu sta prispevala Bryan Swirsky iz New Yorka, velik fan Kuzel, ki jih je uvozil v ZDA, in razglasitev filma za dokumentarec meseca v vplivni glasbeni reviji Maximum R'N'R," pove režiser Matjaž Mrak, scenarist je Robi Šabec. "Film je bil mesec dni javno dostopen v njihovi spletni ediciji, ni pa bil sprejet v kakšno resno TV-distribucijo. Kljub temu so Američani lahko videli, da se je punk zgodil tudi v drugih delih sveta, in to prav v tistih, do katerih so imeli zelo podcenjevalen odnos."
Ustvarjalci so s filmom od nastanka, leta 2010, gostovali po vsem jugoslovanskem območju, zdaj je javno dostopen na spletu. Zgodba o še ne dvajset let starih fantih, ki so na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta igrali punk, je za slovenski milje zelo zanimiva. "Dokumentarcev iz dogajanja v Ljubljani je bilo več, provinca, kot Idrija, tam nekje na obrobju, pa je imela marsikaj pokazati in povedati, a se tega nihče ni lotil. Film o punk prvoborcih je zato bilo nujno treba narediti."

V Idriji imajo tudi 350 let staro pihalno godbo

"Idrija ima dolgo glasbeno tradicijo, njena Rudarska godba na pihala deluje 350 let in je verjetno najstarejša na svetu, rudnik je star 500 let in toliko časa traja intelektualna fluktuacija skozi mesto. Vsa ta energija je bila kot nalašč za to, da so se pojavile Kuzle in ob njih še drugi uspešen idrijski bend. Šund."

Birokratska faza in projekcija za zagon

Podobno je tudi v filmu. "Lepo je misliti in pisati film. Vsaj na papirju se ti ni treba omejevati. Tako ali tako se kaj hitro zgodba obrne, ko se soočiš s potencialnimi razpisi za sofinanciranje. Kljub temu da je vmesna faza birokratska, moraš biti hudičevo kreativen, da pripraviš vse papirje. In potem je čas čakanja na rezultate. Če dobiš, realiziraš. Če ne, projekt zavržeš ali ga dopolniš in se naslednje leto zopet prijaviš in čakaš ter upaš, vmes se preživljaš z različnimi projekti." Sodeluje z režiserji (Kozole, Moravec, Bratuša) in koreografi (Turcu, Grgič), dela različne video vsebine za gledališča, muzeje, sodeluje z Arte, Deutsche Welle, je snemalec, ki dela tudi po pooblastilu Evropske komisije.
"Prav zdaj čakamo na rezultate razpisa pri Slovenskem filmskem centru. Prijavili smo dokumentarni portret zamejskega pisatelja, novinarja in alpinista Dušana Jelinčiča. Drugi film je o tistem, kar bi želel delati ves čas, o sodobnem plesu. Z zamejsko plesalko in koreografinjo Dašo Grgič sva pripravila kratki plesno-gibalni film in sedaj čakava na rezultate."
Posebej poudari, da je izjemno lepo dobiti povabilo na projekcijo in pogovor o deset let starem filmu o Kuzlah. "In vidiš, da so ljudje prišli prav zaradi tvojega filma. Neprecenljivo. Ena takšna projekcija da ogromno novega zagona. In na koncu si vedno rečeš, da je res fajn delati filme, navkljub stresu, ki ga doživljaš in je sestavni del procesa. Na koncu tako in tako govori le izdelek.
Ponedeljkove filmske večere v Gustafu prirejajo v sodelovanju z Mitro, društvom za razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga, društvom za razvoj humanistike Zofijini ljubimci ter drugimi, koordinira jih Aleksandra Goropevšek.