Ljubljanski mednarodni filmski festival se je pred 30 leti imenoval festival art filma, potem pa nerodno kratico FAF uspešno zamenjal s kratico LIFFE. Čeprav je njena izgovorjava različna: od "lif" do "life", pa bi jo mogoče lahko kar slengovsko imenovali "lajf" oziroma "življenje". Festival namreč vsako leto poskrbi, da se v Ljubljani, Mariboru, Celju in Novem mestu življenje (urniki in pogovori) številnih ljudi za deset dni vrtijo okrog filma. Letos je tako za 96 celovečernih filmov in 25 kratkih filmov iz 54 držav izdal kar okrog 46.000 vstopnic. Za primerjavo: dunajski Viennale je za trikrat več filmov in štiri dni več programa v dvomilijonskem mestu izdal 92.000 vstopnic, ljubljanski Kinodvor pa je lani skozi vse leto obiskalo nekaj manj kot 120.000 gledalcev.
Mednarodno vedno bogat in pester program, ki je bil ob jubilejni 30. izvedbi še posebej kakovosten, skrbi, da se filmi vrtijo okrog življenja. Čeprav je težko vse letošnje dobre filme zvesti na skupni imenovalec, pa stanje sveta in s tem tudi filmske umetnosti, ki se ga trudi pristno reflektirati, samo po sebi ponuja geslo feminističnega gibanja: "Osebno je politično!" Kar pomeni, da politična realnost, politične odločitve in politično zatiranje, ki smo mu priča, nedvomno vplivajo na naša življenja in jih oblikujejo. Velikokrat bolj, kot se zavedamo ali smo si pripravljeni priznati.
Novodobni sužnji
Temu geslu so očitno sledili tudi gledalci, saj sta bila večkrat razprodana najbolj brezkompromisno politična in brutalno resnična filma: južnokorejski Parazit in britanski Medtem ko vas ni bilo. Parazit, ki je bil tako v Mariboru kot v Ljubljani takoj razprodan in je tako dobil še dodatne projekcije, se je na ta način lotil najbolj razslojene družbe na svetu - južnokorejske, kjer je revščina za revne osebna krivda, obsodba in borba za preživetje, za bogate pa predstava, ob kateri se lahko zabavajo, naslajajo, zmrdujejo in vzburjajo.
Večkrat razprodana sta bila najbolj brezkompromisno politična in brutalno resnična filma
Nezmožnost pobega
Zanimivo smo v istem letu dobili tudi dva res sveža, iskrena in izjemna pogleda z obeh strani ene največjih političnih nepravičnosti našega časa. Palestinski režiser Elia Suleiman je kar sam protagonist, ki se želi, nemo opazujoč palestinsko družbo, njeno dojemanje zahoda in zahodno dojemanje nje same, izviti iz primeža žrtve in utesnjujoče identitete svoje, zaradi izraelske okupacije politično skorajda neobstoječe domovine. Nadvse zabaven in (samo)ironičen film To morajo biti nebesa se loti absurdov samih Palestincev, njihove kulture in družbe ter tega, kako jih (zgolj skozi politično optiko) sprejema zahodni svet. Čeprav se smejimo, z njim trpimo in čutimo pod površjem tleče nelagodje, ujetost in nesmisel. In prav s tem dajemo vrednost človeškemu, osebnemu znotraj političnega vprašanja par excellence.
Po drugi strani se v z berlinskim zlatim medvedom nagrajenih Sinonimih mlad Izraelec Yoav znajde v istem mestu kot Elia, Parizu, a se z njim spopade na veliko bolj nasilen in neposreden način kot s sarkazmom in satiro. Na vsak način želi postati Francoz, saj fizično in mentalno zavrača nasilno izraelsko družbo in identiteto, ki se je v zadnjem stoletju oblikovala na sovraštvu, strahu, trpljenju vojskovanju in toksičnem nacionalizmu. Preneha govoriti jezik, prekine stike z domovino, spozna francoski par, ki ga pri tem podpira. A v vrtiljaku osebnih in kulturnih kratkih stikov, nesmislov in skoraj na las podobnega francoskega nacionalizma se mu počasi začne blesti. Temu, da je izraelski Žid, nikakor ne more ubežati.
Po filmu bratov Dardenne Mladi Ahmed sodeč, svoji usodi, da bo postal terorist, ne more ubežati tudi v Belgijo priseljen deček Ahmed. A film je pri za Evropo tako pereči problematiki bistveno prekratek in v svojem zaključku tudi sporen. Zanika prav geslo, da je osebno politično, saj o Ahmedu osebno, njegovih motivih, travmah, čustvenih vzorcih, družini ne izvemo kaj dosti. Ni nam jasno, zakaj postane terorist, njegov brat pa ne, zakaj zavrača družbo in sprejema islamski fundamentalizem, njegovi vrstniki pa ne. Tako pač je, bi lahko sklepali iz filma, in islamofobija, zelo prisotna tudi v belgijski družbi, se napaja prav iz takšne ignorance. To, da je žrtev napada prav učiteljica, ki se trudi vzpostaviti drugačno sliko muslimanov v družbi, in da je na koncu prav po biblijsko za svoja dela kaznovan še deček Ahmed, je zgolj pika na i prikriti pristranskosti filma.
Dolge lovke patriarhata
Da je politično še kako osebno, v patriarhalni družbi kapitalizma še bolj čutijo ženske, ki so zgolj zaradi biološkega spola deležne slabšega položaja in zatiranja. To se odvija tako na ekonomski kot na intimni ravni, kar sta mojstrsko prikazala dva filma. Brazilski Nevidno življenje Evridike pripoveduje zgodbo o dveh sestrah, ki sta ločeni za vse življenje prav zaradi moških. Guida se zaljubi v mornarja in zbeži od doma, a ko se vrne noseča, jo oče postavi pred domači prag in se ji zlaže, da njene sestre ni več v Braziliji. Evridika je vrhunska pianistka, ki sanja o dunajskem konservatoriju, a se po izginotju sestre in po pritiskih moža in očeta zlomi ter prelevi v družinsko gospodinjo.
