Rdeča nit je nekaj, kar posamezne dele povezuje v celoto. Pogosto je nekaj, kar daje celoti tudi strukturo in smisel. Pa je rdeča nit ključna za uspeh oziroma vsaj uspešno razumevanje, denimo galerijske razstave? Ali lahko odsotnost osrednje teme pomeni drugačno, morda celo bolj učinkovito pot skozi oči opazovalca? Odsotnost rdeče niti prepoznavamo na sedanji razstavi v mariborski galeriji Tkalka, kjer se skupaj, a vendar samostojno, predstavljajo trije umetniki: Mladen Stropnik, Jurij Hartman in Stojan Knežević. V treh sobah razstavišča je vsak avtor z delom ali dvema predstavljen v svojem prostoru, med posameznimi pozicijami pa na videz ni očitnih povezav.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike in vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnosti. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam – z veseljem in upanjem – ponudil možnost objave. Ker je Golob Grabner kuratorka razstave, ki je predmet kritike, je mentorsko vlogo tokrat prevzel Jure Kirbiš, kustos v Umetnostni galeriji Maribor.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
Premislek o ideji nepopolnosti
V prvem, vhodnem prostoru galerije se predstavlja Jurij Hartman z dvema slikama, Interlude 1 in Interlude 2, ki skupaj tvorita diptih. Pred gledalca sta postavljeni platni velikega formata, na prvi pogled gre za krajini, ki sta si med seboj podobni. Ob natančnejšem ogledu pa vidimo, da se podobi med seboj precej razlikujeta, med njima eno zaznamuje "nenatančna" obravnava, lahko bi rekli napaka. Tako lahko drugo beremo kot popravek oziroma izpopolnjevanje prve. Jurij Hartman občinstvu predstavi tehnično izjemno natančno in zahtevno delo. Gre za tanek, lazurni nanos olja na platno, v eni sami plasti. Sledeč obrazstavnemu besedilu Sare Nuše Golob Grabner avtor ponudi premislek o ideji nepopolnosti, saj na enem izmed platen namenoma ustvarja napake, ki na drugem niso vidne. Sliki delujeta lahkotni in preprosti, kar pa je v popolnem kontrastu z izvedbo. Tako avtor opazovalca povabi k postanku in opazovanju od blizu, da lahko čim bolj osebno izkusi in občuti sliki in njuno izvedbo. Tudi izpraznjen razstavni prostor pripomore k nemoteni percepciji del, saj gledalca neposredno izpostavi delom oziroma obratno.
Redefinicja osebnosti
Drugi prostor, ki se, kakor prejšnji, skozi veliko okno odpira proti Tkalskemu prehodu, zavzema Stojan Knežević s sliko Jugoslovanke. To je slikarska interpretacija fotografije iz leta 1990, ki upodablja avtorjevo ženo s prijateljicami, počivajoče po prekrokani noči v parku. Slika, nastala leta 2022, torej dobrih 30 let od nastanka fotografije, zastavlja vprašanje, kdo so naslikane ženske danes, po tem, ko so bile podrejene političnim in osebnostnim spremembam preteklih 30 let. Že sama sprememba medija – iz fotografije v sliko – nakazuje na spremembo stanja in biti naslikanih oseb. Gre za redefinicijo osebnosti, ki se spremeni s spremembo družbene identitete. Jugoslovanke na sliki so predstavljene združene, kakor je bila združena njihova nacionalnost. Z razpadom države in, predvidevamo, po razhodu naslikanih žensk, v ospredje stopijo preoblikovane in drugačne osebe. V obrazstavnem besedilu lahko preberemo, da modrina sliko obarva v vzdušje nostalgije, ki nekoč srečni moment poglobi v družbeno in osebnostno bolj kompleksnega. Zgodba nas nagovori, posebno občinstvo z območja Balkana, skozi stopnjo jugonostalgije, ki je še danes globoko zakoreninjena med mnogimi v državah na ozemlju nekdanje Jugoslavije.
Preseganje stvarnosti umetnine
Deli Mladena Stropnika sta postavljeni v zadnji, najbolj skrit in zatemnjen prostor galerije. Kljub odsotnosti rdeče niti pa je ravno nit, tokrat v fizični obliki, eden ključnih elementov za doživljanje prvega od predstavljenih del. Gre za uokvirjen "meni", kjer se avtor poigrava z besedno igro: me ni. Meni, prepleten z nitjo, je prepuščen umetniku in gledalcu, da niti vleče po svoje, in s tem daje občutek krojenja lastne usode. Na zrcalni strani prostora je postavljeno stojalo z oblačili – osebna lastnina umetnika. Kuratorka Golob Grabner v obrazstavnem besedilu razlaga, da delo sugerira preplet hipnega dejanja med vsakdanjimi predmeti in gestami. Delo Mladena Stropnika je kompleksnejše, kot deluje na prvi pogled. Umetnik želi
izpostaviti nedotaknjeno in nedotakljivo notranjost človeka, ki jo lahko, v nasprotju z zunanjim svetom, popolnoma nadziramo. Človekov notranji svet avtor prelevi v zunanji čutni svet, ki ga v galeriji preoblikuje(mo) po svoji volji. Umetnostni teoretik in kritik Michael Fried v eseju Art and Objecthood piše o doživljanju moderne umetnosti. Eno izmed njegovih tez lahko apliciramo tudi na delo Mladena Stropnika – moderna v umetnosti presega stvarnost oziroma objektivnost umetnine, namreč angažira gledalca v razvijajočo se čustveno izkušnjo ter ga vabi, da izkušnjo interpretira in jo občuti. Pomembni so tudi naslovi del. Po besedah Sare Nuše Golob Grabner ti funkcionirajo kot dopolnitev izraza, z imeni, kot sta Hubby 1 in Hubby 2, ljubkovalno ime za soproga, želi avtor vnesti element domačnosti v svoje delo. Zdi se, kakor da bi Mladen Stropnik gledalcu podal vsa orodja, ki jih potrebujemo za razumevanje, na nas pa je, da jih uporabimo in delo doživimo skozi lastno razlago. Gotovo pa je, da umetnikov performans, ki se je odvil na otvoritvi razstave, doda še en nivo razumevanja, ki ga na razstavi kasneje težje podoživimo.
Mlada kritičarka
Rebeka Tašič je diplomirana anglistka in umetnostna zgodovinarka. Zaključuje magistrski študij iz obeh predmetov na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Ob novostih v umetniškem in literarnem svetu jo zanimajo tudi antropološke in okultne teme.
Dela povezuje izrazna moč umetnikov
Razstava SU PE RI CA deluje kot tri razstave v eni. Gre za uspešno sodelovanje treh umetnikov, ki se izražajo vsak na svoj način, a vendar vsi gledalca vabijo k opazovanju od blizu in k poglobljenemu razumevanju njihovih umetniških del. Razstava kliče k introspekciji in nas izziva k drugačnemu pogledu na umetnost, ki je lahko oseben kakor tudi tehničen.
Razstava, ki kliče k introspekciji in nas izziva k drugačnemu pogledu na umetnost
Na začetno vprašanje, ali lahko razstava brez rdeče niti funkcionira, je odgovor za SU PE RI CO prepričljivo pritrdilen. Zagotovo je za razumevanje razstave potrebna dodatna razlaga, čemur pa služi poglobljeno obrazstavno besedilo, ki poda ključne informacije o vsakem izmed del in avtorjev. Prav tako je preudarno uporabljen prostor galerije, saj v razmeroma praznih prostorih dela pridejo bolj do izraza. Tako se lahko gledalec intenzivneje približa vsakemu avtorju in njegovim razmišljanjem. Tri dela brez rdeče niti, pa vendar povezana v izrazni moči umetnikov, ustvarijo prodoren in pester prispevek k umetniškemu dogajanju v mestu.
