Umetnost med drugim predstavlja možnost spreminjanja pogleda posameznika na dojemanje sveta, vzpodbuja in vzpostavlja komunikacijo s svetom izven same galerije. Predstavlja posrednika med umetnikom in gledalcem ter s tem neposredno tke vez med razstavljenim delom in diskurzom, ki ga ta inicira. Sporočilo umetnika_ce, njegove izkušnje in dojemanja so tista, ki sprožijo metuljev efekt na preoblikovanje kulture, s tem umetnost in umetnik_ca dobita vlogo nosilca sprememb na področju družbene in kulturne etike.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike ter vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnost. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
Eden od načinov tovrstnega vpliva je ta, da se preko transformacije del transformira tudi sama kultura. Ob tem se že s samim dejanjem ponovne uporabe ustvari nov kontekst in predstavlja transformacijo znanja in izkušenj. V obrazstavnem besedilu se kuratorka Anja Seničar naveže na relacijsko etiko, teorijo avtorja Nicolasa Bourriauda, ki poudarja, da umetnost in družbeni odnosi niso ločeni, ampak tesno prepleteni. V delu The Political Aesthetic of the Late Capitalist World se Michael Hardt in Antonio Negri ukvarjata s pomenom umetniškega dela znotraj sodobnega kapitalističnega sistema. V razpravo vpeljeta koncept umetnosti v sodobnem kapitalizmu, kjer umetnost hitro postane predmet trgovanja, s čimer delo izgubi svojo vlogo v družbi. Nasproti temu izpostavita pomen umetnika_ce in njihovega preoblikovanja del in umetnosti, saj se s tem kreira umetnost kot izrazno sredstvo in hkrati politična kritika.
V razstavo so vpletena razmišljanja o osebni rasti in o vlogi umetniškega dela v času hiperprodukcije
Preoblikovanje del in transformacije pa so glavno vodilo pri trenutni razstavi umetnice Tajde Novšak v galeriji Tkalka. Na razstavi Shapeshifting se predstavlja s ponovno uporabljenimi avtorskimi umetniškimi deli, ki jih fizično transformira in postavlja v nov kontekst, v nekaterih primerih pomensko in sporočilno ravno nasproten od izvirnika. Gre za prostorske instalacije, ki gledalca taktično vodijo med prostori in predstavljajo umetničino osebno doživljanje, izpoved ter rast njenih umetnin skupaj z njo, občuti se, kot da smo postavljeni neposredno v umetničin tok misli. Kot je razloženo v obrazstavnem besedilu, se umetnica v predstavljenih delih osredotoča na preplet umetniškega izraza s psihološkim raziskovanjem. V razstavo so vpletena razmišljanja o osebni rasti ter hkrati o vlogi umetniškega dela v času hiperprodukcije. Poleg psihološkega raziskovanja se skozi razstavo jasno zazna tudi iskanje nove funkcionalnosti avtorskih del, ki funkcionirajo kot izrazita kritika hiperprodukcije ter vprašanja ekonomske vrednosti samega dela. Novšak skozi razstavo pretkano vodi zanimanje za materiale in njihov pomen nekoč in danes, predstavlja razvoj samih razstavnih del skozi osebno rast same sebe. Skozi razstavo se odpirajo vprašanja o hiperprodukciji, trajnosti in položaju umetnika ter psiholoških učinkih njegovega dela.
Zdi se, da sta umetnica in njeno delo dva skupaj rastoča organizma, ki odzvanjata vpliv časa na njuno preoblikovanje. Na premeten način Novšak vabi k razmisleku o kulturi in družbi ter njunih vplivih na posameznika -preko predstavitve vpliva teh dveh konceptov na njo. Razstava je osebno izpovedna, kar je razvidno že pri prvem delu, videu in instalaciji odprte kletke. V videu se umetnica zapira v kletko in potem iz nje izstopa, kar izraža doživljanje sveta kot nekakšnega kroga premagovanja lastnih tegob. Temu namenu služi tudi španska stena iz kovancev v sosednjem prostoru. S kletkami in odprtinami umetnica predstavlja ločnico in zamejitev osebnega in javnega sveta, s tem pa tudi previdno in taktično razkrivanje same sebe svetu. V špansko steno so prepleteni stari kovanci, ki jih je zbiral njen dedek, za steno pa je na lutko postavljen odlitek kože. Kovanci nadaljujejo njeno zgodbo, njeno dediščino, ki je redefinirana. S tem dovoljuje gledalcu in s tem širši družbi vpogled v svojo bit in zgodovino. Delo je v prostoru dopolnjeno z odlitki kože, gre za ponovno uporabljeno delo iz njenega projekta na ALUO, ki predstavlja ranljivost in sposobnost regeneracije.
Projekt Shapeshifting v galeriji Tkalka deluje kot ena izmed popotnih točk na poti zapisa rasti in spreminjanja umetnice in njenih del. Poudarek je tudi na prikazu del, ki imitirajo kožo, obogateno z odlitki umetničinih tatujev. To gledalca dobesedno postavi v njeno kožo, saj smo izpostavljeni njeni zgodovini, razmišljanju in kritični poziciji umetnice do kapitalističnega sveta – kritizira pretirano zastrupljanje s potrošništvom in hiperprodukcijo, ki sta eni od glavnih ovir za kulturo in umetnost. Intima razstave se vzpostavi v tretjem razstavnem prostoru, kjer je v središče postavljen sarkofag, narejen iz železa; zopet spominja na kletko, kot sožitje občutka ujetosti v sistemu in odpiranja novih poti k preoblikovanju kulture. Tajda Novšak se s tem predstavi tudi kot zbirateljica, razstavljeni so namreč zbirateljski predmeti, ki se na videz zdijo zgolj estetski, ko pa se približamo, spoznamo, da so vpletena njena doživljanja in spomini. Zdi se kot nekakšen vstop v korteks mišljenja. Kot je pojasnjeno, gre za kunstkammer oziroma kabinet čudes (mačji brkci in lobanja, ptičji skelet, ustekleničena čebelica in podobno). Vsak od predmetov je drag umetnici - in intriganten ter vabljiv gledalcu. Zanimiv ironičen pridih pa predstavlja knjiga, naslovljena Odprta knjiga, An Open Book: Zbirka rešenih psiholoških, osebnostnih in kadrovskih testov ter horoskopsko znamenje Tajde Novšak, ki predstavlja nesmiselnost ukalupljanja oseb po arhetipih osebnosti in znamenjih horoskopa, subjekt pa je umetnica sama. Delo k razstavi prispeva diskurz na temo, kdo je oseba, umetnik in kaj je umetnost izven predalčkanja po plehkih, predhodno vzpostavljenih idealih, ki težijo k vsiljevanju po želji presežka, na osebni in proizvodnji ravni.
Razstava domiselno predstavlja umetnost kot kontinuiran proces preoblikovanja in zoperstavljanja kapitalistični politiki hitre potrošnje. Vabi in skoraj izziva k razmisleku in diskurzu o pomenu umetnosti ter o psihološki rasti umetnika in njegovih konceptov. Umetnica posreduje dela, ki so zaključena celota na ravni prenosa osebnega in družbenega sporočila. Razstava je torej vsebinsko in izvedbeno uspela.
