Kakšna je prihodnost tiskanih medijev in kako zelo pomembni za družbo so javni mediji? Zakaj platforma, kakršna je twitter, postaja tako pomemben komunikacijski kanal naših politikov in ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ne pa tudi nemške kanclerke Angele Merkel? O tem smo se pogovarjali z izrednim profesorjem dr. Markom Milosavljevićem s Fakultete za družbene vede v Ljubljani.
Konec maja je predsednica Društva novinarjev Slovenije Petra Lesjak Tušek opomnila, da je omejevanje distribucije tiskovin v javnih prostorih, kot so gostinski lokali, kavarne, frizerski saloni, tudi načrtno oviranje delovanja tiskanih medijev, ki so zaradi upada oglaševanja v nezavidljivem položaju. Kakšna je prihodnost tiskanih medijev?
Težave so bile že prej, se je pa ob covid krizi pokazalo, da je v takšnih situacijah najbolj na udaru prav tiskani medij. Mediji, ki nimajo oprijemljive oblike, kot so radio, televizija in splet, v takšnem času brez težav delujejo, vsaj kar zadeva distribucijo. Ta oprijemljivost, veliki formati in velike fotografije, nekoč ena glavnih prednosti, je danes ena večjih težav tiskanih medijev. Tu je še problem mednarodne distribucije, težave z dnevno distribucijo, nekatere trgovine ne prodajajo časopisov, in če dodamo še ukinjanje trafik kot prodajnih mest, so to pogoji za to, čemur Američani pravijo popolna nevihta. Kontekst, v katerem ni prostora za neko vzdržno prihodnost. Glavna rešitev je splet. Mnogi naši mediji še niso veliko vlagali v splet, paywalli niso bili pretirano uspešni, od posameznih do skupnih, kot je bil Piano Media, zato so tiskani mediji v precej nezavidljivem stanju.
Poleg tega je splet veliko bolj ažuren.
Ob večjih, prelomnih dogodkih se na spletu informacije stalno dodajajo, vsebine se nalagajo. To je še vedno lepljenje kratkih stavkov, vesti, izjav z družbenih omrežij in iz tega se mora pozneje razviti neko čisto novinarstvo, ki informacije poveže v neko razumljivo, logično celoto. Ko je v nekem trenutku vsaj približno razvidno, kaj se je zgodilo, sledijo klasične novinarske forme, za katere je pravzaprav vseeno, ali so na spletu ali v tisku, saj če kaj, potem splet omogoča neomejeno površino prostora.
Zakaj imajo digitalne platforme, kot je twitter, takšno veljavo med politiki in postajajo merodajen kanal komuniciranja?
Pred desetimi leti je twitter veljal za nekakšno profesionalno platformo, namenjen novinarjem, zaposlenim na področju odnosov z javnostmi, marketinga in informacijskih tehnologij. Facebook pa kot ljudska platforma, kjer sodelujejo vsi. Pri nas je bila takrat uporaba twitterja koncentrirana v Ljubljani, nekaj malega v Mariboru, Celju in Kopru. Neproporcionalen v geografskem in v poklicnem smislu, je bil twitter, lahko bi rekli, manj priljubljen. V zadnjih letih pa je postal vedno bolj pomemben.
Zakaj?
Politiki so opazili moč twitterja in facebooka, delno tudi instagrama, še posebno predsednik Pahor. Twitter nagovarja množico kadarkoli in kjerkoli, na kratek način, brez kompleksnih tekstov in vsebin. Ni prostora za dolgovezne politične floskule, se pa kratkim formulacijam pogosto pripetijo zvočni ugrizi (soundbite), o katerih govorimo, ko neki politik ali znana osebnost izjavi nekaj, kar požanje veliko pozornosti in ostane v ušesih ljudi. To so kratke izjave, uspešne ali odmevne metafore, prispodobe, ki jih je zaradi kratkosti preprosto reproducirati v katerihkoli poročilih. Mnogim ljudem, ki berejo počez in pogosto preberejo samo naslove, zadošča tvit, ki je razumljiv in ekonomičen, ker ne vzame veliko časa. Na drugi strani recimo politik nekaj objavi na twitterju, novinar to uporabi kot izjavo, in pri tem je urednik zadovoljen, ker je delo novinarja hitro opravljeno in ni dodatnih stroškov z delom na terenu, politik pa je tudi zadovoljen, ker je dosegel svoj namen.
Vplivajo pa ta omrežja tudi na prihodke medijev in na novinarstvo. Mnoge tuje vlade že vrsto let ukrepajo. Pa pri nas?
Že pred štirimi leti sem v Odboru DZ za kulturo govoril o tem, prisotna sta bila tudi poslanca Branko Grims in Eva Irgl iz SDS in mnogi drugi. Z neko proaktivno držo brez državnega proračuna in obremenjevanja davkoplačevalcev bi Slovenija od Googla in družbenih omrežij dobila vsaj še enkrat toliko sredstev, kot jih sicer nameni iz sklada za pluralizacijo medijev. Zgodilo se ni še nič, a zdaj, ko je prišlo do izpada prihodkov v preteklih mesecih, bi to bila priložnost, da država pomaga slovenskim medijem.
Je BBC še vedno javna medijska ustanova, ki vam je najbliže?
Gotovo je to medijska hiša, ki ima zelo močan informativni program v več jezikih, dopisniki so na različnih delih sveta. Ima fascinantne projekte, veliko dela na razvoju novih tehnologij, prvi so denimo razvili iPlay. Pri enemu od njihovih projektov smo v rednem stiku tudi mi, na FDV, in naši kolegi z Inštituta Jožefa Stefana ter Fakultete za računalništvo in informatiko.
Kateri projekt je to?
To je projekt EMBEDDIA, pri katerem se ukvarjamo z ustvarjanjem vsebin v večlingvističnih okoljih. S pomočjo umetne inteligence bi lahko neko vsebino nemudoma producirali v 50 ali 60 jezikov, tudi iz Afrike in Azije, ne samo iz Evrope. S pomočjo umetne inteligence se lahko uredništva precej hitreje odzovejo na sovražne komentarje, recimo, z njo pa se bodo lahko še hitreje ustvarili videoposnetki, ki so danes temelj vsake spletne strani, še posebno video s tekstom, ki je, ker ne potrebuje zvoka, primeren tudi za ogled v delovnem okolju.
Podobno kot BBC za britansko je za slovensko družbo pomemben javni zavod Radiotelevizija Slovenija. Zakaj torej takšni napadi na RTV-prispevek?
Ukinjanje, krčenje ali deljenje RTV-prispevka na druge akterje je nepremišljena ideja, ki jo favorizirajo predvsem tisti, ki so sami povezani z zasebno konkurenčno družbo, ki ji očitno želijo omogočiti čim boljše delovanje in več denarja. To je popolnoma neprimerno do velike večine slovenskega prebivalstva, ki po raziskavah javnega mnenja ne samo gleda in posluša, temveč tudi zelo ceni javne medije in njihove vsebine. Marsikdo bi se pomembnosti javnih institucij zavedel, šele ko bi jih izgubili.
Če naredite primerjavo informativnega programa nacionalne televizije in Pop TV, kakšne so razlike?
Danes so informativne oddaje na Pop TV ne le gledane, temveč tudi zelo pomembne. To vendarle ni ekvivalent nekega tabloida, njihove rubrike in oddaje so razkrile veliko kompleksnejših zgodb, spomnimo na rubriki Fokus in Inšpektor ter na vrsto ključnih preiskovalnih in razkrivalnih zgodb, tudi razkritje pijanih sekretarjev, prikrivanje incidenta na italijanski meji in določenih pogodb ob nakupu mask. To so kompleksne in dolge zgodbe v javnem interesu slovenske skupnosti, čeprav ne v breme davkoplačevalcev.
Tako kot Pop TV je vse več naših medijev v rokah tujcev. Je to slabo?
Tuji lastniki so v našem medijskem prostoru že vseh 30 let, tako pri tisku kot pri televiziji, a težava je, če je tuji kapital povezan s politiko, kot je bila kitajska družba, ki je v Mariboru izdajala lokalni časopis in prevzela televizijski kanal RTS. To je lahko zelo nevarno in prav v začetku junija je Evropska komisija pozvala k ukrepom za preprečevanje tovrstnih politično podprtih vstopov in nelojalne konkurence podjetij iz držav zunaj EU. Ko je Berlusconi v času vladanja hotel kupiti nemško televizijsko postajo, je nemška vlada to preprečila in tudi javno izpostavila, da je nedopustno, da bi italijanski politik nadziral informativni program v njihovi državi. Ni težava, če so mediji v lasti tujcev, težava je, če so v lasti tujcev s političnimi ali zgolj političnimi interesi. Madžari bodo verjetno postali lastniki Planet TV, v naslednjih mesecih pa dobivamo še paket televizijskih programov TV Arena v lasti srbskega državnega Telekoma, ki je pod neposrednim nadzorom predsednika Aleksandra Vučića. Z izjemno nizkimi, dumpinškimi cenami, ki si jih lahko privoščijo, lahko uničijo lokalne medije in seveda širijo svoje politične interese. Vse to kaže, da bosta morala slovenska politika in družba temeljito razmisliti, kako zaščititi naše medije in družbo pred tujim političnim vplivom in manipulacijami. Tako kot moramo ukrepati, da pomagamo in omogočimo ustrezno delovanje tako javne radiotelevizije kakor na drugi strani komercialnih elektronskih medijev in seveda dnevnih časopisov in revij.
