Nadvse zanimivo je, da nekatere najbolj vidne režiserke današnjega časa svoj boj za spolno enakopravnost na področju filma udejanjajo preko najbolj ukrojenih žanrov, ne pa preko avtorske inovativnosti. Po tem, ko je na evropskih tleh lani veliko uspeha požela Céline Sciamma s kostumsko dramo Portret mladenke v ognju (2019), je nekaj podobnega zdaj storila tudi njena ameriška kolegica Greta Gerwig, ki se je v minulem desetletju uveljavila kot domala prvo ime vse številnejših ženskih režiserk v ameriški filmski industriji. A ko je Gerwigova s filmom Ladybird (2017) prišla v položaj, da bi posnela kaj bolj drznega in samosvojega, je s tokratnim filmom šla še korak bližje mainstreamu in je tudi sama posnela dokaj konvencionalno adaptacijo romana Čas deklištva (Little Women) ameriške pisateljice Louise May Alcott (1832-1888) iz leta 1868.
Oznaka žanrske ukrojenosti je sicer nekoliko nepoštena do vsega tistega, kar Gerwigova ponudi v svojem filmu. Morda gre res za enega najbolj klasičnih žanrskih okvirov, kar si ga je mogoče zamisliti, a 36-letna režiserka znova dokaže, da premore mojstrstvo na nivoju najboljših režiserjev današnjega časa. Gerwigova je klasičnemu romanu vdihnila novo življenje in mu dala navihan, energičen in mladosten značaj s tem, ko je angažirala kopico najbolj nadarjenih igralk mlajše generacije, obenem pa jim je ob bok postavila še prekaljeni veteranki Meryl Streep in Lauro Dern. Igra celotne zasedbe vseskozi daje vtis nalezljive sproščenosti, ki gledalca hitro zapelje v pripoved, kar je venomer pokazatelj, da je na režiserskem stolčku sedel nekdo, ki še kako zna voditi svojo igralsko ekipo. Film se v veliki meri zanaša na glasbo, sestavljeno iz preigravanja klasičnih skladb in pa novih vložkov izkušenega skladatelja Alexandra Desplata, pa čeprav predvsem njegova partitura film potiska še bližje klasičnemu Hollywoodu kot pa neodvisnim koreninam, iz katerih izhaja Gerwigova.
Tako igralke kot glasba pa vendarle tvorijo zgolj delček tistega, v čemer je film najbolj prepričljiv – v vzpostavljanju vzdušja, ki večkrat celo zasenči samo pripoved in s tem celovečercu prej daje vtis filma nostalgije kot pa klasične zgodovinske drame oziroma literarne adaptacije.
Emancipacija se ne dogaja nujno preko nenadnih prelomov
