Ni vedel, da je vila na Ruški cesti v Mariboru pod spomeniškim varstvom

Nisem vedel, da je hiša pod spomeniškim varstvom, kajti v petnajstih letih, odkar sem vilo na Ruški cesti 31 kupil, z mano ni nihče kontaktiral in mi to povedal. In če bi mi, bi se lahko o vsem pogovorili, tako kot se midva pogovarjava sedaj," je v telefonskem pogovoru po objavi članka v Večeru o rušenju ene najstarejših značilnih manjših meščanskih vil v Sloveniji zatrdil Peter Osrajnik, predstavnik podjetja Promet Terra, ki se ukvarja s posredovanjem, trgovino, gradbeništvom in nepremičninami.
Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine upajo, da bo ta primer spodbudil odgovorne. "S tem mislim na tiste, ki bi v preteklosti morali storiti vse, da bi navedena nepremičnina dobila ustrezen status, ki bi to početje lahko preprečil, če pa bi lastnik to kljub temu storil, bi morala kazen za prekršek biti takšna, da bi v bodoče marsikateri lastnik kulturne dediščine temeljito razmislil o podobnem početju," pravi vodja mariborske enote zavoda Srečko Štajnbaher. Prva bi morala odreagirati mariborska občina, saj v treh letih še ni sprejela sprememb odloka o razglasitvi kulturnih spomenikov, ki bi vilo na Ruški cesti 31 ustrezno zaščitil. Če bi ga, bi moralo dati lastniku soglasje za porušitev ministrstvo za kulturo, pred porušitvijo pa bi bile nujne vse raziskave, ki bi takšen ukrep pogojevale. Ker objekt ni zavarovan kot kulturni spomenik, inšpektorat za kulturo in medije sedaj ne more ukrepati.
Peter Osrajnik pravi, da je bila hiša dotrajana, uničena in prazna vrsto let, tamkajšnji najemniki pa naj bi bili, preden je vilo kupil, z zasilnimi obnovami njeno notranjost le še slabšali. "Tudi sosedje so me zadnja leta ves čas opozarjali, naj kaj storim, v vilo so namreč prihajali brezdomci. Rušenje je uredil projektant v skladu z zakonodajo, pa tudi na upravni enoti, kamor sem prijavil rušitev, mi nihče ni nič rekel, pa bi verjetno tam morali vedeti, za kakšno nepremičnino gre," razlaga Osrajnik, ki bo na tem mestu, kot je napovedal, "zgradil kaj novega".
Po stari gradbeni zakonodaji je bilo treba za rušitev objekta pridobiti gradbeno dovoljenje, po novem pa je dovolj prijava. Po mnenju dr. Igorja Sapača, arhitekta in umetnostnega zgodovinarja, ki je prvi javno opozoril na rušitev, vse kaže, da je novi gradbeni zakon tako še bolj na široko odprl pot za lahkotno uničevanje.

Dotrajanost je izgovor

Beseda dotrajanost je pri podobnih objektih vselej najpriročnejši izgovor, meni arhitekt in v obdobju nebrzdanega potrošništva mu je težko ugovarjati. Stare stavbe pač niso bile zgrajene v skladu z gradbenimi normativi 21. stoletja in po tej logiki bi bilo treba podreti skoraj vse stavbe starega Maribora, ki nimajo vgrajenih armiranobetonskih konstrukcij in ki niso zgrajene po sodobnih protipotresnih usmeritvah.

Uveljavljen in toleriran model

Pravi, da je bil ta model pred leti v velikem stilu učinkovito vpeljan z rušitvijo Kolizeja in Šumija v središču Ljubljane. Lastnik je poceni kupil kulturni spomenik, dosegel njegovo rušitev, z dobičkom razprodal gradbeni material podrtega spomenika, na koncu pa mu je sredi prestolnice ostala ogromna zazidljiva parcela. "Žal je ta pristop h kulturni dediščini v Sloveniji vse bolj priljubljen, uveljavljen in toleriran. Tako ne preseneča, da je celo Benediktinski priorat Maribor v zadnjem času namerno prepustil propadu dva kulturnozgodovinsko izjemno dragocena objekta, ki ju je dobil v last s postopkom denacionalizacije: pristavo Orlica v bližini Meranovega pod Pohorjem in Pesniški dvor, ki je v osnovi še srednjeveška stavba. Namesto dveh starodavnih objektov, ki pa očitno nikogar prav ne zanimata, bosta tako kmalu na razpolago dve bremen prosti zazidljivi parceli na atraktivnih lokacijah," je prepričan Sapač.
V mariborski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine so se odzvali na njegovo trditev, da na propadajoče stavbe ne opozarja več javna spomeniškovarstvena služba, ampak družbeno angažirani posamezniki: "Nam je popolnoma jasno, kako bi zadeve morale potekati, na to že vrsto let opozarjamo pristojno ministrstvo, posamezne poslance različnih poslanskih skupin, govorimo na sejah občinskih svetov in tako naprej. Ne moremo reči, da se dogajajo samo negativne zadeve; nasprotno, ogromno je pozitivnih primerov, ki jih tudi v dnevniku Večer pogosto omenjate. Žal je pri nas splošna klima takšna, da se pogovarjamo samo o negativnih primerih. Menim, da služba opravlja svoje poslanstvo uspešno, dnevno prihajamo na teren, evidentiramo spremembe, veliko dela opravimo z lastniki spomenikov, vendar pa žal ne moremo zagotoviti finančne soudeležbe, saj so finančne zadeve zunaj naših pristojnosti. Tudi na to opozarjamo že vrsto let in upam, da se nam predvideni kulturni evro za obdobje 2021-2027 ne bo izjalovil, sicer bomo svoje poslanstvo težko opravljali, kulturna dediščina pa bo še naprej propadala," pravi Srečko Štajnbaher.