V okviru razstave Barvna zaslepljenost, ki jo je Mitja Reichenberg pospremil s klavirskim recitalom, sta se v novem in skrajno nenavadnem, retroavantgardnem razstavnem prostoru v okviru objekta Tržnica predstavila Dušan Hedl s slikami ter Jože Slaček z videi. Kulturnemu občinstvu so ponudili navaden umetniški dogodek, saj je po eni strani šlo za prvo skupno razstavo obeh ustvarjalcev s precejšnjim vplivom na mariborsko kulturno sceno. Po drugi strani pa je tudi pianist in skladatelj Mitja Reichenberg predstavil odlomke iz svojega najnovejšega sinestetičnega, 3D glasbenega dela, ki je s kozmičnimi reminiscencami odlično sovpadalo s predstavljenimi vizualnimi umetninami.
Dušan Hedl je, po začetnem avantgardnem obdobju in ustvarjanju pop art grafik, nedavno ustvaril ciklus slik z naslovom Barvna zaslepljenost, ki jih je večinoma poimenoval po naslovih pesmi, ki jih je izvajal kot član pankovske skupine CZD (Center za dehumanizacijo) in kasnejšega benda Punkkapella, s katerim je nastopal letos v New Yorku. Na navidezno mono- ali bikromatičnih slikovnih površinah lahko odkrijemo fragmente besedil iz komadov omenjenih skupin, z učinkom naključnih grafitov, ki jih je nekdo nakracal na slike in s tem uničil celostno podobo likovnega dogajanja, saj dejansko besede nimajo zveze z vsebino likovnega dela, enako kot naslovi. Svoje slike je ustvaril v slogu lastne izjave: "Slika je dekoracija, umetnost je dekoracija medijskega prostora, v katerem je ustvarjena. Dekoracija je minljiva, nima umetniške vrednosti, zato jo je potrebno nenehno maličiti, spreminjati." Naslovi slik in napisi so pogosto čustveno-izpovednega značaja, vsaka slika pa je izpoved zase, čeprav so na videz serijske, z učinkom tapet, kjer se dekorativni elementi, večinoma rastlinski, bodisi cvetovi bodisi listje ali cvetoča stebla, s tu in tam kakšno izjemo, ritmično minimalistično ponavljajo.
V sliko uvedel gibanje
Multimedijski umetnik Jože Slaček je eden izmed ustanoviteljev MFRU (Mednarodnega festivala računalniške umetnosti) v okviru Mladinskega kulturnega centra, pri čemer je tudi sam sodeloval s svojimi avtorskimi videi. Zanimivo je, da k svojim umetniškim izdelkom, ki so digitalne animacije, praviloma pristopa muldimedijsko, vključujoč likovno umetnost, glasbo in literaturo, predvsem poezijo, tako da nastajajo neke vrste celostne umetnine. V njegovih videih je opazen razvoj osebnega sloga skozi čas, ki pa je v mnogočem odvisen tudi od možnosti digitalne tehnike obdobja, v katerem so videi nastajali. Če dojemamo film kot sliko v gibanju, potem je Jože Slaček uvedel gibanje v sliko, saj so njegovi filmi v neprestanem celostnem ritmičnem gibanju, pri čemer se ne premikajo samo bitja oziroma objekti, ampak celotna scenografija, v kateri nastopajo. Vse je v ritmu. Seveda ima vsak video lasten scenarij oziroma pripoved, pogosto obogateno s poezijo, ki pa ni samo brana, ampak so napisane besede sestavni del likovnega dogajanja.
Gre torej za redek vizualni dogodek v posrečenem interierju s kasetiranimi, temno sivimi stenami, ki kar vabijo k zmeraj novim razstavam.
