(OPERNA KRITIKA) Če naj bo Aida, naj bo celostna

Da mariborsko občinstvo goji zanimanje za klasičen, lahko bi rekli tudi železni operni repertoar, je bilo videti v petek, 26. novembra: Velika dvorana mariborske Opere je namreč bila povsem zasedena - kolikor to trenutni varnostni ukrepi pač dopuščajo. Premieri Verdijeve opere Nabucco 5. oktobra 2018 je relativno kmalu sledila tokratna premiera njegove opere Aida, kar vsekakor nekaj pove o programskih smernicah mariborskega glasbenega gledališča, pa tudi o (vsaj domnevnem) okusu tamkajšnje publike.

Prvi in že takoj pozitiven vtis sta pustila tako scenografija kot orkester. Scenograf Alfredo Troisi je zasnoval estetsko privlačno, izvedbeno zelo praktično kulisje, ki obsega tudi nekaj odrske mašinerije in projekcij oziroma ekranov. To, v kombinaciji z zanimivimi svetlobnimi efekti, za katere je poskrbel Pascal Mérat, premore obilo privlačnih in nadvse ilustrativnih učinkov, ki opazovalca prestavijo v junaški svet mističnega starega Egipta, odrskim izvajalcem pa ponuja obilo prostora za učinkovito izražanje. V nasprotju s priročnostjo scenografije pa je skozi celotno predstavo bila precej moteča pogosto toga in nedomiselna režija - z izjemo plesnih točk v izvedbi domačega ansambla, za katerega je precej kompleksne, izjemno zanimive in učinkovite koreografije zasnoval Edward Clug. Kostumograf Luca Dall' Alpi je ustvaril precej razkošne kostume, ki pa slogovno lebdijo v sivi zoni med zgodovinsko avtentičnostjo in sodobno fantazijsko interpretacijo.

Zgodba se plete okrog dveh glavnih oseb in njunih moralnih dilem: etiopska princesa Aida je v nenehnem precepu med ljubeznijo do svoje domovine in do poveljnika egiptovske vojske Radamesa, tega pa, podobno, razdvajata zvestoba domovini in predanost ljubljeni Aidi. Katalizator konfliktov v zgodbi je egipčanska princesa Amneris, ki jo je tolmačila domača mezzosopranistka Irena Petkova. S prepričljivo, z gestikulacijo bogato igro, predvsem pa s svojim pevskim nastopom je izvrstno predstavila muhasto, sebično faraonovo hči, ki pa je vendarle sposobna osebnostne rasti. Irena Petkova se je izkazala z izvrstno tehniko, velikim, skladno oblikovanim in izenačenim glasom ter ponotranjeno interpretacijo svoje dokaj zahtevne vloge. Vloga Radamesa je bila zaupana gostu, izvrstnemu španskemu tenoristu Oscarju Marinu, ki je preboj na mednarodne odre doživel pred dvema desetletjema, zahvaljujoč sodelovanju z Montserrat Caballé. Njegov izjemno svetal, zvonko doneči glas je z lahkoto napolnil dvorano, enako pa bi lahko rekli tudi za njegov odrski pojav - čeprav je drobne postave, je na odru ustvaril dovolj veliko prezenco, da je prepričljivo predstavil egipčanskega vojskovodjo. Poleg dovršene tehnike ter brezhibno oblikovane intonacije in barve tona je treba pohvaliti tudi njegovo vživetost v vlogo, ki se je še prav posebno izrazila v duetih z Rebeko Lokar, ki je tokrat interpretirala naslovno vlogo. Domačinka Lokarjeva kot Aida je nedvomno bila zvezda večera - tako pevsko kot igralsko je oblikovala izjemno prepričljivo, pravzaprav pretresljivo podobo dekleta, katere od krivic in prepovedane ljubezni strto srce je moralo prenesti še breme izdaje ljubljenega moškega zavoljo zvestobe očetu in domovini, nakar je premoglo še junaško odločitev - pospremiti Radamesa v smrt. Glas Rebeke Lokar je pravi dramski sopran, ki - značilno za ta glas - v višinah izgublja na intonančnem fokusu, pridobiva pa na mogočnem volumnu, vibratu in ekspresivnosti. Lokarjeva je sposobna ne le bravuroznega premagovanja tehničnih ovir, temveč tudi izjemno nežnega, a prezentnega in s čustvenim nabojem prežetega pianissima, pa tudi mogočnega fortissima. Igralski talent je razkazala predvsem v recitativih, pa tudi v gibanju na odru, medtem ko njega vloga v partituri molči. Prav posebej je očarala s čustveno interpretacijo arije O patria mia iz tretjega dejanja.

Med stranskimi vlogami je s prepričljivo igro in povednim, skladnim petjem prijetno presenetil Jaki Jurgec kot etiopski kralj Amonasto. Vloga faraona je bila zaupana basistu Alfonzu Kodriču, ki jo je predstavil v kar se da dobri luči - pevsko povsem zgledno, čeprav je to relativno nehvaležno napisano vlogo še dodatno spodkopala pretirano statična in preprosto dolgočasna režija. Luka Ortar je nastopil kot svečenik Ramfis in pokazal solidno pevsko sposobnost, a vendar ni bilo jasno, od kod so izhajala njegova izjemno moteča razhajanja z orkestrom - pel je v svojih tempih, ne ozirajoč se na več kot jasna in smiselna dirigentova navodila. Bogdan Stopar kot sel zaradi skromnosti vloge ni pustil prav posebnega vtisa. Prisotnost Valentine Čuden kot egipčanske svečenice pa je bila precej enigmatična - v njenem petju ni bilo zaznati ne čiste intonacije ne kakršnihkoli drugih sledi pevske tehnike, da o interpretativni nadgradnji sicer glasbeno zanimive vloge niti ne sanjamo.

Kot je zapisano, je prav posebno kvaliteto izvedbi podala prisotnost mariborskega baletnega ansambla, ki je z izjemno dovršenimi izvedbami pogosto zelo zahtevnih koreografij nadel predstavi želeno vizualno pričevalnost in s tem močno podprl odrsko dogajanje. Poleg živahnih prizorov z bojevniki je zlasti harmonično in efektno delovalo valovanje svečenic, kot solist pa je vsekakor briljiral Yuya Omaki kot zamorček. Zbor je, kot običajno, bil izvrstno pripravljen, pa tudi iz režijskega vidika dovolj učinkovito vpleten v dogajanje na odru. Orkester SNG Opere in baleta Maribor je nastopil pod taktirko italijanskega dirigenta Francesca Rose, ki je z njim že večkrat sodeloval. Očitno premore skladno komunikacijo, kajti orkester se sijajno odziva na njegovo vodstvo ter predstavlja ne le zanesljivo podporo ostalim ansamblom in solistom, temveč lastne hvale vredno zvočno telo. Rosa je prav tako odmerjal povsem ustrezne tempe, s katerimi solistom daje dovolj svobode, hkrati pa je narekoval tudi dovolj dinamičen tempo celotni izvedbi. Iz nadzora mu je le nekajkrat ušlo usklajevanje ansamblov, kar je povzročilo precej moteče ritmično razhajanje med ansambli in nekaterimi solisti, za katerega pa si upam trditi, da bo z lahkoto odpravljeno v ponovitvah predstave.

Povzemajoč vtise ugotavljam, da je med šibkimi točkami nove mariborske Aide pravzaprav - režija. Pier Francesco Maestrini, ki je za mariborsko Opero že postavil Donizettijev Ljubezenski napoj (2012) in Verdijevo Moč usode (2018), tokrat ni postregel s prav posebej izvirno ali učinkovito uprizoritvijo. Že pohvaljeno scenografijo in igralske sposobnosti dobrega dela solističnega ansambla bi lahko veliko boljše izkoristil in z minimalnimi dodatnimi sredstvi dosegel veliko prepričljivejši učinek. Premisliti je treba tudi o solistični zasedbi - ker gre za klasično operno gledališče, bi pri izbiri izvajalcev za posamezne vloge glavni kriterij vendarle moral biti pevska in igralska usposobljenost pred vizualno primernostjo vlogi. V posebno kategorijo razmišljanj pa sodi tudi sama programska izbira gledališča: Verdijeva Aida nedvomno sodi v sam vrh operne ustvarjalnosti 19. stoletja in je za današnji čas tako glasbeno-estetsko kot tudi moralno še kako relevantna. Vendar je vsekakor treba posvetiti veliko več pozornosti njeni celostni podobi - moje skromno, a strokovno mnenje je, da je možno izbrati več poti - od veliko močnejše aktualizacije in prestavljanja opere v sodobni čas do čistega nasprotja: precej bolj prečiščene, zgodovinsko zveste interpretacije te romantične kostumirane glasbene drame. Kakorkoli - Maestrinijeva Aida je za neizkušenega obiskovalca mariborskega gledališča lahko povsem solidna referenčna izvedba Verdijeve Aide. Marsikomu bo pa - kljub nedvomnim kvalitetam - pustila kar nekaj neizpolnjenih želja.