Poezija je najboljše sredstvo za marsikaj

Amir Or je bil pred dvema letoma gost Dnevov poezije in vina na Ptuju, tokrat pa je bil v Sloveniji kot udeleženec mednarodne konference Stiki in podobnosti med slovensko in ameriško poezijo, ki je bila v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani. V okviru tega obiska je imel na ljubljanski Filozofski fakulteti v organizaciji Društva za primerjalno književnost tudi predavanje z naslovom Logika simbola in metafore: hebrejski jezik in poezija. V Maribor sta ga povabila Mariborska knjižnica in Sinagoga Maribor in dogodek v Salonu uporabnih umetnosti je bil (za tujo poezijo brez festivalskega prazničnega konteksta) precej dobro obiskan. Z Amirjem Orom se je pogovarjala Darka Tancer Kajnih, za prevode pesmi je poskrbel Klemen Jelinčič Boeta, in to ne šele ob predlanskem Orovem obisku, temveč že leta 2012, ko je v zbirki Antologija Vilenice pri Društvu slovenskih pisateljev izšla antologija sodobne hebrejske literature z naslovom To ni pravljica.
V prepletu Orove poezije in tematskih izhodišč, ki jih ponuja, je v pogovoru na kratko obnovil historiat svoje družine. Ker je stara mama, edina med osmimi otroki, zapustila Poljsko in se izselila v današnji Izrael, je edina preživela holokavst. Dedek, prav tako priseljenec, je bil socialist in tako je mladi Or rasel ob tedenskih srečanjih političnih in sploh intelektualnih somišljenikov, ki so ključno vplivali na njegovo zaznavanje življenja. Ampak sam zdaj ni socialist, je izpostavil.
O hebrejščini je rekel, da je poetična, dve tisočletji se je uporabljala kot jezik molitev in poezije in ne kot pogovorni jezik (podobno kot latinščina), oživil in dopolnil jo je šele sionizem. Oživljanja so se lotili ne le jezikoslovci, temveč tudi pesniki, je rekel, in danes je hebrejščina materni jezik večine Izraelcev.
Sam je leta 1993 ustanovil pesniško šolo Helikon in o tem je povedal naslednje: do 70-ih let je bila izraelska družba socialistična, potem pa je hitro kapitalizem poradiral vse tržno nekonkurenčne dejavnosti, seveda tudi poezijo. Nehale so izhajati knjige in tudi revialnih objav več ni bilo. zato je ustanovil založbo, revijo, festival in pesniško šolo. Ta je ključna, z njo so hebrejsko poezijo preporodili. Naslednji korak pa je bila hebrejsko-arabska pesniška šola, ki je spodbudila pesniški in mirovni dialog. Or je tudi nacionalni koordinator pobude Pesniki za mir, ki jo podpirajo Združeni narodi.
Poezijo je mogoče uporabljati tudi za podpihovanje sovraštva, to mu je jasno, ampak sam jo uporablja za spodbujanje dialoga. Poezija je vrsta upora, ker je povabilo k razmisleku. Vse vlade na svetu pa si želijo, da bi državljani čim manj mislili. Prava moč poezije je v tem, da ustvari prostor za vsakega posameznika, in tega prostora mu ne more nihče vzeti.
Kot primerjalni religiolog je moral odgovoriti tudi na vprašanje o pomenu literature in religije za sodobnega človeka in rekel je, da ne gresta skupaj. Poezija je iskanje lastnega prostora, religija pa je struktura moči.
Govoril je tudi o dojemanju pesmi v različnih okoljih. Pesem Barbari: drugi krog, ki korespondira s Kafavisovo pesmijo V pričakovanju barbarov, so v Turčiji razumeli "osebno", zdelo se jim je, da kot barbare vidi njih, na nekem kitajskem festivalu pa so jo sploh cenzurirali. Pesem Pivo (obe je seveda prebral), ki je njegov poskus vživetja v um nacista, ki ubija jude - prepričan je namreč, da se mora pesnik za dobro pesem poskušati vživeti -, pa lahko polno zaznavajo samo v okoljih, ki so doživela holokavst.
Or je precej potoval in "eksperimentiral" z duhovnimi tehnikami, na vprašanje, "kako je to vplivalo na njegovo poezijo", pa je odgovoril: nemogoče je odgovoriti na vprašanje, kaj je vplivalo na kaj, pisanje poezije na duhovna iskanja ali nasprotno.. Poezija je zmeraj učitelj. Ne piše pesmi, ki jo pozna, ki že obstaja, ampak pesem, ki je še ni. Pesem je odgovor in je pot. Ali, kot ga je citirala moderatorka: "Življenje je iskanje in poezija je najboljše sredstvo za to."