Da je večernica določena referenca, menda potrjuje sklicevanje nanjo - pa naj gre za založbe, ki z navajanjem, da je pri njih založeno delo dobilo nagrado, zagovarjajo kakovost avtorja in knjige, ali za akademike, ki ob svojem pisanju nagrajenost navajajo kot nekaj važnega. Novim žirantom, ki večernice skozi leta nismo spremljali od blizu, to predvsem godi - važno pa je zapisati, da je do večernice kot "reference" privedlo 28-letno grajenje in formiranje ter ne naključje. V tem času so spreminjajoče se žirije prebrale na stotine knjig (verjamem, da je bilo med njimi ogromno dobrih in tudi nekaj slabih), v bazenu izdanih knjižnih del so poskušale prepoznati vrednost, v očeh bralstva ločevati kakovostno od nekakovostnega, soustvarjale so bralne sezname in nazadnje tudi kanon. Nagrajevanje ima to moč. Ni namreč zgolj simbolična vljudnostna gesta, s katero se skupnost zahvali avtorjem za prispevek k literarnemu formiranju, temveč ima oprijemljive posledice: vpliva na izposojo, nekaj malega prispeva k prodaji in pripomore k prevodom, pri bralcu pa lahko - še preden se loti branja - sooblikuje mnenje o določenem literarnem delu (po principu "če je dobilo nagrado, je zagotovo dobro"). In prav slednje je - sploh ob zavedanju, da se milijoni v otroški in mladinski književnosti pač ne pretakajo! - morda najbolj daljnosežno in prinaša tudi veliko odgovornosti, ki je zelo konkretna. Smo tisti, ki nagrade podeljujemo, pri tem dovolj pravični? In o čem bi veljalo ponovno premisliti?
Če si prilastiš pravico, da sooblikuješ dojemanje dobrega kot sicer skrajno subjektivne kategorije, je pač že normalno, da ljudem ob tem razkriješ tudi, kako si do dobrega prišel in kaj te je pri ocenjevanju vodilo. Mediji se moramo vprašati, kako o nagradi pisati, kako jo promovirati, vsi žiranti pa, kaj in koliko povedati, ali nam bodo na prvem mestu površinsko dobri odnosi in zglancanost ali pa bomo - neodvisno od tega, komu se zamerimo - na prvo mesto postavljali knjigo. Etična žirija po mojem presoja v skladu s kriteriji literarne kakovosti (ki jih vsaj okvirno opredeli vnaprej), nanjo ne vplivajo močne založbe, poznanstva s posameznimi avtorji (dejstvo je namreč, da se v malem slovenskem prostoru ljudje v sorodnih poklicih med seboj poznajo) ali pa kaj tretjega, kar bi moralo biti že malodane samoumevno. Pomembno se mi zdi, da žiranti niso v sto žirijah za iste ali sorodne vrste nagrad, da so strokovnjaki oziroma poznavalci področja (ki to lahko dokažejo), da so raznovrstni, da znajo resnično utemeljiti svoje besede in da njihove sodbe ne izvirajo iz nekih parcialnih osebnih izkušenj tipa "knjiga me je nagovorila zato, ker sem se tudi sam/a v življenju srečal s tem in onim". No, in pa seveda tudi, da se že pred ocenjevanjem jasno opredeli polje, na katerem naj se gibljejo dela, ki jih sploh ocenjujemo.
Če si prilastiš pravico, da sooblikuješ dojemanje dobrega, je pač že normalno, da ljudem ob tem razkriješ tudi, kako si do "dobrega" prišel
Pri vsem naštetem so številne slovenske nagrade na tankem letu - marsikaj od omenjenega bi lahko naredili bolj transparentno, pa to še ne pomeni, da bi se pri tem izdajale kakšne strašne tajnosti in da bi se posegalo v integriteto žirantov. In ker je edino pošteno najprej pomesti pred svojim pragom, poglejmo, pri čem zašepa večernica in kaj bi veljalo v prihajajočih letih ponovno premisliti.
Večernica je nagrada za najboljše otroško ali mladinsko literarno delo minulega leta, pri podeljevanju pa se ocenjuje zgolj besedilo. Že med otroško in mladinsko književnostjo obstajajo veliki starostni razponi, ki se jim prilagaja način pisanja in ne nazadnje razmerje med ilustracijo in besedilom, saj so slikanice praviloma namenjene mlajšim (slika je tam integralni del, ki v knjigo poseže tudi na račun besed). Popolnoma jasno mi je, da posamezna nagrada ne more zaobjeti bog si ga ve kakšnih oblik in žanrov (prav zato imamo tudi v književnosti za odrasle nagrade zelo - in kdaj celo preveč - ločene, na področju mladinskega in otroškega pa zaradi manjše produkcije taka razcepljenost niti ne bi bila možna). Vseeno pa se tu vzpostavlja neko sivo območje nedorečenosti, ki verjetno prispeva tudi k občutku netransparentnosti - ne samo, da ne vemo, ali je to nagrada za otroke ali mladino; ne vemo niti, kam z vsemi stripi in risoromani, ki postajajo pomemben del sodobne produkcije in jih je vse več. Jih bo v prihodnje sploh vredno tlačiti pod okrilje nagrade, če pa v realnosti "padejo" že zaradi količine besedila? Jih bomo iz ocenjevanja jasno izključili in to tudi povedali? Kaj pa slikanice - koliko besed morajo imeti, da se uvrščajo v ocenjevanje? In kako, denimo, primerjati slikanico in pa nekajstostranski roman za 15-letnike, četudi ima neka dotična slikanica za svoj format morda veliko besedila? Dolžnost vsakršne literarne žirije je tudi, da ob ocenjevanju - in upoštevajoč, kaj je bilo napisanega - vpogleda v to, na kakšen način se polje, ki ga ocenjuje, spreminja, in temu primerno prilagaja svoje kriterije. Vsake muhe seveda ne gre upoštevati - večje trende pa že. Če polja, ki ga ocenjujemo, ne nameravamo širiti, je smotrno razmisliti vsaj o bolj jasni zamejitvi.
Obenem pa nam taki vsakoletni vpogledi in motrenja omogočajo tudi dober pregled nad tem, kar nastaja. In dejstvo je, da poleg slikanic nastaja predvsem obilica odlične fantastike, ki se očitno premika iz območja marginaliziranega žanra v nekaj bolj enakopravnega; v nekaj, kar ni več zgolj "plažna literatura", ampak zmore prav s fantastičnostjo in fantazijskostjo ubesediti tisto najbolj boleče, s čimer se spoprijema odraščajoči človek. Realizem včasih ni dovolj, da bi opisali realnost, in to drži kot pribito. Kot včasih samo beseda ni dovolj, da bi pokazali na to, kar čutimo in kar čutijo drugi.