Ponoči, ko je mesto prazno

Gre za namizno knjigo, ki jo gledamo, luksuzno in jo tudi zato spoštljivo vzameš v roke. "Že dalj časa sem si želela ustvariti knjigo višje estetske vrednosti, za coffee table book je značilno, da vsebuje veliko vizualij in malo besedila," pravi pesnica Kristina Kočan. Sprehaja se in prehaja skozi podobe Maribora, fotografa Bojana Atanaskoviča. "Skozi podobe mesta, ki se pogosto pojavljajo v moji poeziji, mesta, v katerem ob vsakem pohajkovanju opazimo kaj novega." H knjigi sodi tudi glasbeni album v digitalni obliki, najti ga je mogoče na spletu, link je dopisan. "Glasbo smo posneli z bobnarjem Denisom Jančičem, s kitaristom in skladateljem Samom Šalamonom ter saksofonistom in skladateljem Vaskom Atanasovskim." Poleg je njen glas. "Moja glasovna interpretacija, poigrala sem se tudi z najrazličnejšimi zvočnimi efekti. Ta im/pro s/prehod, kot smo rekli albumu, na nekoliko eksperimentalen, a lep način zaokroži zgodbo knjige, ki tako postane še bolj živa."
Da pesnica beleži mesto, v katerem živi ali se vanj vedno znova vrača, (s)prehajanje skozi različne odtenke misli, je o Kristini Kočan v predgovoru knjige zapisala Petra Kolmančič. Mesto Bojana Atanaskoviča pa da je mesto dinamičnih in kontrastnih podob, objavljeni so posnetki tudi skritih in skrivnostnih kotičkov mesta in iz prostorov, kjer je projekt nastajal. Kočanova vse udeležene v projektu opiše "kot najboljše v tem, kar počnejo". "Gre za posameznike z neverjetno širino, ki so bili najbrž prav zaradi tega pripravljeni stopiti na ustvarjalni sprehod z mano. Izbrala sem jih, ker jih resnično cenim. Vsak od njih je tako lahko pustil svoj močni pečat pri tem projektu, kar ga naredi še lepšega."

Najprej je bila poezija

Pred leti je k sodelovanju povabila Denisa Jančiča in začela sta projekt, v katerem sta povezala glasbo na bobnih in njeno poezijo; predstavila sta se tudi na festivalu poezije v Bruslju. Zadevo je želela nadgraditi, Atanaskovič, ki je zanju delal promo fotografije, je bil za nadgradnjo naravna izbira. "H glasbenemu delu sem zvabila še prekaljena mačka, Atanasovskega in Šalamona ter oblikovalca zvoka Andreja Hrvatina. Za končno podobo sva poskrbela s Kristijanom Robičem, ki je knjigo dovršeno oblikoval."

Ljudje s hojo skoraj ustavijo ritem

"To ranjeno mesto asfalt pod nogami se sveti ljudje hodijo počasi da skoraj ustavijo ritem ulic reka ki ji pravijo Drava tudi tako počasna mesto se pogosto obnaša kot malo po bombnem napadu le da ni več slišati siren vsa ta leta so izbrisala zvok siren." Tako pripoveduje v pesmi Vešče v novembru, je iz njenega pesniškega prvenca Šara iz leta 2008. Letargična predolga desetletja so izbrisala zvok siren? "Pesem seveda govori o Mariboru, na katerega sem včasih gledala zelo kritično. Ko si tako mlad in se redno potepaš po velikih mestih, kot so New York, Berlin, Rim in tako naprej, še bolj opažaš majhnost, zaprtost našega mesta. Ker sem bila takrat res veliko naokoli, sem še posebej čutila, da je vse, kar je v našem mestu ostalo, prav ta odsotnost siren. Odsotnost prisotnosti. In to me je nenormalno izpraznjevalo," reče. "Zdaj pa se mi zdi, da se mesto nahaja na točki prehoda, zato tudi naslov knjige S|prehod. Tudi vsi ustvarjalci, ki smo del te knjige, smo bili ali pa smo še na neki prehodni točki. Morda točki, ko ugotavljamo, da vendarle lahko živimo tukaj, ker se zadeve počasi obračajo na bolje in lahko živimo tukaj neka dostojna življenja. Vsak od nas je imel namreč zaradi narave našega dela odlične možnosti oditi drugam in drugje ostati. Tudi to je izkušnja, ki nas povezuje."

Vsemu navkljub še nekaj (velikega) bo

Mesto se resda pogosto obnaša kot malo po bombnem napadu, a zanj je še mogoče reči, da vse še prihaja. "Vse možnosti so zdaj za nas odprte. To, da smo tukaj in da se lahko zgodi karkoli, v upanju na preobrat na bolje. Zaenkrat kaže dobro, ampak ta beseda zajema seveda vse, tako dobro kot tudi slabo. Življenje." S pesmijo Polmrak povedanemu še nekaj doda. "Ko je mesto prazno me držiš za roko toplo mi je je kot da nisva midva niti tukaj ampak v nekem svetu kjer je vse mogoče." Ljubezen torej je tudi tu. "Zdi se, kot da je ljubezen v tem mestu vedno prepojena z določeno mero bolečine. Vendar se je čisto mogoče sprehoditi po njem zaljubljen, pa četudi včasih le ponoči. In takrat te morda drži za roko prav ta čudna muza, brez katere ne moremo. Ampak na tej točki prehoda cveti tudi že ljubezen na vsakem koraku."
Večmedijska knjiga je izšla pri založbi Litera "Vsi se bomo trudili, da jo najde čim več bralcev, opazovalcev, iskalcev. Z glasbeniki pa si želimo glasbeni del predstaviti tudi na kakšnem festivalu," reče Kristina Kočan o njeni prihodnosti. Pred njeno poezijo je bilo veliko vsega. "Preveč vsega. Iz tega preveč nastajajo pesmi. Preveč bližine, da bi se jo še dalo prenesti. Preveč polmraka, ko je čas za črno noč ali svetel dan. Preveč tirja in s tem preveč možnih poti in hrupa. Preveč šivja in s tem preveč svežih ran," tisto opiše Petra Kolmančič. "Premalo walkerjev, preveč johnnyjev. In zmeraj le kratek hip, ko cvetijo magnolije, ko je svet spet mlad, ko je magnolija moment. Johnnyji gredo ravnodušno mimo, walkerji zastanejo v ekstatiki trenutka in črpajo nektar za čas, ko bodo magnolije odcvetele." Še to doda v predgovoru, da je knjiga povabilo za sprehod po njenih poteh, da v mestu poiščemo tisto, s čimer se v tem trenutku rimajo naša misel, naši svetovi in naša srca.