Pred koncertom: Glasba, ki nas popelje v drugo stanje zavesti

Glasba za 18 glasbenikov skoraj pol stoletja po prvi izvedbi še vedno ohranja vso svojo moč in unikatnost. Gre za delo, ki je kljub svojemu značaju eksperimentalnega dela sodobne klasične glasbe postopoma doseglo širok vpliv v celotni zahodni popularni kulturi, saj je bilo v zadnjih desetletjih ničkolikokrat uporabljeno, reciklirano in imitirano v mnogih filmih in oglasih. Vseeno velja ob tej priložnosti, ko bomo to kompozicijo slišali v celoti, izpostaviti predvsem njen položaj v zgodovini sodobne glasbe.

Korenine tega dela segajo v petdeseta leta minulega stoletja, ko se je med mlajšo generacijo eksperimentalnih glasbenikov pojavil odpor do strogo zakoličenih partitur, ki so še vedno vladale na sceni po zaslugi mogočnega vpliva skladateljev, kakršen je bil Karlheinz Stockhausen. John Cage je v to glasbeno področje vpeljal nove vrednote, v prvi vrsti improvizacijo, s katero sta prednost dobila koncepta naključja in neponovljivosti izvedbe.

Kot posledica tega se je na sceni pojavila tudi nova smer: minimalizem. Terry Riley, pionir te glasbene smeri, je v intervjujih večkrat poudaril, kako absurdna je bila v šestdesetih letih ideja, da bi kompozicijo sestavljale zgolj ponavljajoče fraze, ki se nalagajo druga na drugo in s tem variirajo. A takrat še ni mogel vedeti, da bo prav ta ideja že desetletje kasneje nepogrešljiv del sodobne glasbe. 

Ko ponavljanje postane sprostitev

Rileyjevi kompoziciji In C (1968) in A Rainbow in Curved Air (1969) sta namreč postala mejnika sodobne klasične in eksperimentalne glasbe. Eden izmed glasbenikov, ki je bil v Rileyjevi zasedbi v času izida istoimenskih albumov, je bil prav Steve Reich. Še več, prav on je idejo o pulzirajočih motivih predstavil Rileyju in slednji jo je po njegovi zaslugi tudi vpeljal v svojo glasbo.

Leta 1936 rojeni Steve Reich je bil sicer vse prej kot tipičen klasičen glasbenik, saj sta ga bistveno bolj zanimala jazz in afriška glasba, ob tem pa ni imel nikakršnega namena postati glasbeni eksperimentator. In prav s tem svobodnim nazorom, v veliki meri navdihnjenim s hipijevskim obdobjem poletja ljubezni, je tudi prišel do prvih glasbenih dognanj. Reich je na začetku svoje ustvarjalne poti veliko eksperimentiral z urejanjem govorjene besede v ponavljajoče zanke, s čimer je govor pretvarjal v nekaj, kar je postajalo podobno ritmični glasbi. Ko pa je začel to strategijo prenašati še v inštrumente, je na dan prišlo še bolj daljnosežno spoznanje. Namreč, da ko drobni, ponavljajoči glasbeni motivi v različnih trajanjih padajo iz ritma in nazaj vanj, to proizvede izredno sproščujoč, meditativen učinek na občinstvo.

Čustva kot novost v minimalizmu

Ta učinek je tudi temelj Glasbe za 18 glasbenikov. Čeprav gre za delo, ki temelji na ponavljanju, v praksi izpade vse prej kot matematično. Pravzaprav bi prej lahko rekli, da je Reichova kompozicija globoko zaznamovana s čustvi. Glasba za 18 glasbenikov zveni kot oris nekega globokega stanja zavesti, ki ga je nemogoče opisati z besedami. Čeprav to delo spada v minimalizem, je njegov najbolj neposreden dosežek ta, da je prežet s človeško toplino. S tem je bil prav Reich tisti, ki je emocije prinesel v področje, ki je bilo prej izrazito strogo in strukturirano. 

V Cankarjevem domu bodo pred Glasbo za 18 glasbenikov izvedli še prvi del prav tako vplivne Reichove kompozicije Drumming iz leta 1971, v kateri pride do izraza njegov interes za glasbo zahodne Afrike, ki jo je spoznaval med študijem v Univerzi v Gani. Koncert, ki se bo odvil v Linhartovi dvorani, je sicer koprodukcija Cankarjevega doma, Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani ter Zavodov Sploh in VITKAR, odvil pa se bo v sklopu cikla Zvokotok. Šlo bo za glasbeno-plesni performans, ki bo pod vodstvom Luke Juharta in Simona Klavžarja potekal v izvedbi Studia za sodobno glasbo Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, Umetniške univerze v Gradcu, Visoke šole za glasbo in gledališče München in skupine Fourklor s koreografom Brankom Potočanom na čelu.