"Časopisje doni; nov stil se poraja, a se ne ve, za kako dolgo ostaja!" (Propellerheads z Miss Shirley Bassey: Ponavljajoča se zgodovina)
Šik (ki) ima svoj mik
Potem ko "industrijski oblikovalec na novo prečeše Zbirko UGM" (A. Jurc), "je bilo jasno eno – da bo razstava dinamična, da te kar vleče iz ene sobe v drugo" (David Tavčar). In kot preberemo v Etimološkem slovarju: "Kar nekoga mika, to ga premika" oziroma v našem primeru – kar nekdo mika, to druge premika.
Postavitev je zgodba sama zase in Tavčar, ki je lahko kar celo leto dostopal do zakladnice (depoja) UGM, nas skupaj s kustodinjo Bredo Kolar Slugo (17. 2. 2024 ob 11. uri) popelje po svojem labirintu povezav. Sta kot Stefano v filmu Neskončna lepota, mladenič v smokingu, s hodno palico in kovčkom, polnim ključev, ki odklepajo vrata portalov najprestižnejših palač mesta Rim. In soji bakel – njune razlage, ki po tem, ko se odplazijo z "vlažnih sten koridorjev", razgaljajo dih jemajoče stvaritve.
Poikilija ni le preprost hibrid spoja kontrastnih barv in materialov. Prav tako ne gre za brezobličen, naključen in "zmešnjavast zmazek". V arhajski senzualnosti poikilija implicira dinamiko, ki je umerjena, urejena – ubrana in prežeta z lepoto. Poikílos torej ni sopomenka za "lepo", ne gre le za estetsko presojo, ampak za zavestni izraz bizarnega čutnega izkustva nečesa čarobnega, bajnega!
Poikílos in poikilia ter poikílon
Starogrško besedo poikílos lahko prevedemo skoraj vsakič drugače: pisan/barvit/šarovit, pikast oziroma lisast in še bi lahko naštevali. Izhaja iz indoevropskega korena *peik‐/pik, "vbosti, označiti", "vrezati, vpraskati" in je v tesni povezavi z okrasjem. Iz tega korena se razvijeta latinska pictura in pingere, tj. "slika" ter "slikati", in naša beseda "pisati". Kot poudarja Pauline LeVen (profesorica klasične filologije na Yalu), pride pridevnik poikílos v poštev pri opisu živali, predmetov in zvoka. Najdemo ga lahko v izrazih: "pisano" perje ptic, "dovršeni" motivi ščita ali "blagoglasni" oziroma "melodični" zvoki lire. Z njim se opisuje marogasto (kožo krastač, perje ptic …), izoblikovane predmete ("slepeč" oklep, "kričeče" sandale), a tudi spremenljive naravne pojave (veter, nočno, zvezdno nebo). Lahko se rabi za intelektualne tvorbe (misli, laži, nasvete), ki so odraz zvijačnosti, kameleonstva ali taktnosti, pri arhajskem pesništvu pa za melodije, slavospeve, zvoke forminge ali umetelnost zborskega plesanja in petja. Umetniški ter umetnoobrtni izdelki, označeni s pojmom poikilije, so torej izjemno dovršeni, njihov nabor pa je sestavljen iz kalejdoskopa materialov. Med tehnike, s katerimi se lahko tovrstna čuda proizvedejo, se prištevajo: slikarstvo, kiparstvo, kovinarstvo (zlatarstvo in torevtika) ter tkalstvo. Oznaka poikílon nakazuje sposobnost spletanja trdnih povezav med različnimi elementi.
Poikilija: cvetober – bujni stenski pašnik, na katerem najde izraz vsaka roža
"… in predvsem vidnosti del." K. Štok
Akad. Kajetan Gantar je pisal o poikiliji kot "stremeči" k idealu bujne raznolikosti. Starogrška arhajska (8. st. – 479 pr. n. št.) estetika ljubi ubranost, katere namen ni zabrisati, ampak je njeno bistvo združiti pestrost (posameznega), upoštevajoč posebnosti in razlike – enkratnost prvin. Ne pomeni zgolj barvitosti, saj ne nakazuje zmeraj pisane barvne palete. Zanjo sta značilna protistavnost in žareč efekt, ki ga sprovede preplet raznovrstnosti ploskev in tudi oblik, ki tvorijo očem mikaven sestav. Elementov, ki jih kombinira umetnik, ko želi doseči poikilijo, ne gre popolnoma premešati, ker bi to pomenilo njihovo zlitje. Pravzaprav so razpostavljeni v sosledju, s katerim se ustvari učinek mnogovrstnosti. Barve in materiali se eden na drugega odzivajo. Učniki poikilije nastanejo s tehniko, ki je jukstapozicijska, kot pri tkanju z barvnimi nitmi, s katerim sovpadajo; poteze (čopiča) in vdevanje kamenčkov v mozaik. Številno in raznotero postane celovito in enovito, pa vendarle se izraz teh sestavnih elementov ne izgubi v množičnosti.
Šar (ki) ima svoj čar ali vtem ko s pogledi objemamo drevo, nas pogoltne bohoten gozd
"V okviru postavitve Spekter sem salonsko obešanje porinil korak naprej, in sicer tako, da so razstavljena dela v dveh dvoranah obešena ne samo kot že poznano, 'v vrstah', ampak so postavljena skupaj tudi po ključu formalizma, torej barve, materialnosti in motivike (oblike) - umetnine z vizualnimi paralelami in tematiko torej visijo ena poleg druge. Prav tako so v primeru salonskega obešanja v Spektru v dotičnih dveh postavitvah vključena dela iz slikarske, kiparske in fotografske zbirke kot tudi dela iz zbirke del na papirju." D. Tavčar
Klasična filologinja Barbara Hughes Fowler piše, da poikílos lahko pomeni "pestro", v enem ali več smislih hkrati. Adeline Grand-Clément (raziskovalka dojemanja barv v antiki, profesorica z Univerze v Toulousu) pa, da ta pojav arhaične grške domišljije, ki je zaobjemal tako očem mamljiv sestav površine, ki jo je opredeljevalo "pobliskavanje, drhtenje oziroma odblesk", kot tudi doživljanje vzorcev pod tem, kljub mnoštvu kombinacij različnih elementov, površin oziroma barv vseskozi proseva nek red.
Kolam so vijugasti in simetrični vzorci, stvaritve žensk, ki jih je mogoče najti po vhodnih stopniščih stavb Indije. Ker je težko dognati zakonitosti, po katerih so ti nastajali, jih je težko "brati". Podobni so kretskemu labirintu, meandrom – vse številnejšim zavojem in (pre)obratom, vtem ko blodimo po stezah do cilja. Zagotovo nekaj, kar je bilo storjeno namerno; pri oblikovanju kolama ženske (za)črtajo pot v kraljestvo senc in cilj te je spotoma zavesti demone – jih odgnati ali speljati v past.
S ponavljanjem in simetrijo motivov ornamentalne umetnosti umetniki pogosto izzovejo nekaj, čemur bi lahko rekli tavajoči ples. Ples, v katerem se naše oči izgubijo (potegnjene so za nos) in naši pogledi zmehčajo. Prelest v obeh pomenih – (ne)vidni triki ((r)okohitrstvo), ki dajo opazovalcu občutje razgibanosti, so tisto, kar ulovi njegovo pozornost in ga privabi, domala vsrka. Vodilo starogrške poikilije je "umetnost očaranja" – pretanjena miriada barv in paralel, ki v motrilcu prebudi gon, da bi razkrinkal skrivnosti njenega nastajanja. Iz slutnje, da v zakulisju najprej zapažene zmešnjave vlada nek nam še neznan red, se porodi radovednost. V past ujeto oko poskuša razvozlati matematične zagonetnosti "sleparjevih" manevrov. A peripetija je brezizhodna. Prostrano jezero povezav, ki se skriva za bregom, stezosledcu ne da izplavati. Preplet sklopov upočasni naše doživljanje in ga lahko celo zaustavi; vsi poprej našteti dejavniki sprožijo reakcijo ugodja čutne zamaknjenosti, nastale ob nečem estetskem – poikilijo.
Pri tkalstvu, nekoč ženski umetnosti, ki je bila spontano nastala metafora za umetnost zapeljevanja oziroma zavajanja, poikílos (pretkanost) tkanine predstavlja njeno poikílos (omrežujočo moč). Mladci in mladenke, ki plešejo geranos (ples žerjavov), za katerega so značilni meandrirajoči gibi, ki spominjajo na šviganje čolnička držeče se niti (votka) pri tkanju, se ne gibljejo zmedeno ali kaotično, temveč izmenjavajoče se in sledeč koreografiji, ki jo je zasnoval (izpeljano iz *snűti ‛nastavljati snutek, tj. osnovno nit na statve) Dedal, mojstrski arhitekt vijočega in razpotij polnega labirinta na Kreti.
Preigravanje med dodelanostjo vsakega detajla (beri: umetnine) in skupnim učinkom vseh (beri: stenske postavitve) je tisto, kar predstavlja srž poikilije. Spekter, "ta razstavni spektakel ni zaradi umetnin", piše profesor Čobal v naslovu. A je senzacija zaradi senzualnosti (neo)poikilije!
Vito Andželović, dipl. arheolog, kabinetni študent klasične arheologije
