V umetnosti galeriji Maribor se je 2. februarja odprla razstava Spekter, na kateri so razstavljena dela galerijske zbirke, kuriranje pa so kot carte blanche predali Davidu Tavčarju, mlademu oblikovalcu, znanemu predvsem po oblikovanju tekstila. Umetnostni galeriji Maribor je s tem nepričakovano uspelo nekaj, kar uspe le malo kateri galeriji: ljudje z vseh poti življenja se že več kot dva tedna pogovarjajo o razstavi, vlogi kustosa, postavitvi umetniških del ter implikacijah umetnosti. Končno se je v Mariboru ustvaril prostor, kjer so za trenutek tla postala plodna za diskusijo o kritiki.
Kritiziramo lahko vse - tudi kritike
Akademski slikar Bogdan Čobal je prek odprtega pisma v Večeru povabil k polemiki ob razstavi ter očital, da razstava temelji na aranžerski in ne na umetnostnozgodovinski logiki ter poudaril, da so dela umetnikov razvrednotena z neprimernimi barvnimi kulisami sten in nasploh postavitvijo, ki ne sledi strokovnim standardom ustvarjanja razstave. Ob branju njegovega zapisa sem najprej pomislila, kako osvežujoče je brati dobre kritike, ki jih pišejo ljudje, široko izobraženi na področju, o katerem pišejo. Cilj kritike je, da je objekt kritike analiziran, razčlenjen, da se izpostavijo plasti, ki so bile najprej morda spregledane, in da je vsako mnenje dodobra argumentirano in podprto. V najboljšem primeru kritika vzbudi razmišljanje in ustvari nove diskurze – pomakne ustvarjanje v smer razvoja. Bogdanu Čobalu je to celostno uspelo. To seveda ne pomeni, da se moramo s katerokoli kritiko v celoti strinjati ali da je vsemogočna. Na srečo živimo v svetu, kjer je lahko kritizirano prav vse – tudi kritike. Prevečkrat naletimo na kritike in recenzije, ki jih pišejo ljudje, katerih znanje o temi nima trdnih temeljev. Pisane so v afektu in ne izpolnjujejo zgoraj naštetih ciljev, temveč se zanašajo na fraze, ki v najboljšem primeru spadajo k pogovoru ob kavi ali v facebook komentarje: "To mi je všeč, to mi ni všeč, to me jezi." Lahko se strinjamo, da medtem ko z izražanjem celotnega razpona čustev ni narobe čisto nič (pravzaprav je tudi to cilj umetnosti), tovrstna mnenja – ko so morebiti celo natisnjena, zvenijo laično, nekoristno in plehko. Hočemo brati kvalitetne argumentacije ali obrekovalne članke pod krinko kritike, ki nam dajejo občutek, da se je publiki neznana osebna frustracija pisatelja prerinila v nov žanr?
Razstava, galerija in kritiki - vsi so veseli polemike
Prav komentarji na socialnih omrežjih so me vzpodbudili k pisanju, saj je debata o razstavi dosegla zanimive razsežnosti. Med drugimi je tudi UGM zapis Bogdana Čobala delila na socialnih omrežjih in ga pospremil z zapisom: "Slikar Bogdan Čobal vabi k polemiki. Razstava je pričakovano obrodila spekter odzivov. Ste si razstavo Spekter že ogledali? Kako pa ste jo doživeli vi?" To dojemam kot odlično, pravzaprav najboljšo možno potezo. Nobena galerija ne ustvari razstave z namenom, da bi koga ponižala in razjezila, pogosto pa se razstave postavijo, da bi kontrirale znanemu in preživetemu. UGM je poudarila, da jih zanima nov pogled na razstavljanje, bogat razpon pristopov. To jim je v celoti uspelo. David Tavčar je sam večkrat poudaril, da ni kustos, in uporabil citat "le čevlje sodi naj kopitar" - ter izpostavil, da ga zanima preizpraševanje ideje standarda, kar počne s prakso, ki jo dobro pozna: oblikovanjem. S tem v mislih ne moremo galeriji očitati prav ničesar, pravzaprav lahko pohvalimo izvirnost, inovativnost in pogum tovrstnega pristopa.
Mnenje Zale Đurić Ribič ali nekoga, ki je umetnostni zgodovini posvetil leta?
Vseeno se lahko vprašamo, ali nam v Sloveniji primanjkuje dobrih kustosov, kajti zdi se, da jih je pravzaprav veliko brez redne zaposlitve. Tudi Narodna galerija že od leta 2016 vodi projekt Kustos za en dan, kjer izbrana znana osebnost, ki ni umetnostni zgodovinar, popelje obiskovalce po galeriji. Zakaj? Je ljudem umetnost tako ničvredna in dolgočasna, da potrebujemo na primer Zalo Đurić Ribič, da nam pove, kaj o umetnosti meni ona, preden se bo kdo odpravil v galerije? Ni vendarle bolj zanimivo in vredno poslušati nekoga, ki je številna leta svojega življenja posvetil študiju umetnostne zgodovine in kuriranju? Morda se poraja dvom o tem, koliko je lahko v hitro premikajočem se trgu sodobne umetnosti zanimiva razstava stalne zbirke, kjer prevladujejo starejša dela, ki so lahko odpisana kot nekaj že videnega. Vseeno ne moremo primerjati naključnega estradnika in Davida Tavčarja, katerega namen ni bil senzacionalizem, temveč drugačnost. Oblikovalci prejmejo dokaj široko izobrazbo o umetnostni zgodovini, ki jo skozi delo zagotovo še poglabljajo in so močno vpeti v umetniško sceno. Kljub temu večinoma niso kustosi, kot tudi kustosi večinoma niso oblikovalci.
Postavitev umetnost izpostavi in osmisli
Če se vrnemo k omembi odziva na socialnih omrežjih, med poplavo nekoristnih pripomb srečamo tudi komentarje, kot so: postavitev razstave ni umetnost sama po sebi, Tavčarjeve prostorske intervencije ne sovpadajo z razstavljenimi deli, veliko razstavljenih umetnikov je preminulih in ni pristalo k tovrstni vizualni interpretaciji njihovih del, kustosi nimajo pravice do kreativnosti. Veliko teh mnenj lahko stroka hitro zavrne. Postavitev razstave morda ni umetnost sama po sebi, je pa veliko bolj pomembna, kot si javnost morda misli. Postavitev definira razstavni prostor, ustvari sklope del, pomaga dela razumeti, obiskovalca usmerja, umetnost izpostavi in osmisli. Kustosi niso samo stroji, ki izvržejo obrazstavno besedilo, pišejo organizacijsko elektronsko pošto in na papirju legitimizirajo razstavo. So strokovni delavci, ki morajo o razstavi razmišljati, jo raziskovati, v sodelovanju z umetnikom (živim ali mrtvim) ustvariti atmosfero, ki bo umetniška dela dodatno obogatila in jim izkazala spoštovanje. Če smo že zdavnaj sprejeli koncept celostne umetnine in sprejemamo barok, rokoko in jugendstil, je hipokritsko zavračati te pristope v sodobni umetnosti.
Marsikateri umetnik bi bil verjetno zgrožen nad umestitvijo njegovih del
Kljub temu je res, da celostna umetnina – h kateri cilja razstava Spekter - zahteva simbiozo prostora in umetniških del. Razvidno je, da bi bil marsikateri od razstavljenih umetnikov verjetno zgrožen nad umestitvijo njegovih del. Kaj imajo skupnega temačna, melanholična estetika Ivana Dvoršaka in živo rumene črte na steni, ne morem razložiti. Meditativne in metafizične slike Metke Krašovec težko prenesejo intervencijo živo rdeče barve. Prav tako dvomim, da bi Slavko Tihec cenil, da je razstavljen pred pisano podlago tankih psihedeličnih črt, čeprav deloma oponašajo slog njegovih Kontejnerjev. Leta 2019 so pred rušenjem upravne stavbe nekdanje Strojne tovarne Trbovlje odkrili veliko stensko poslikavo Maksa Kavčiča. Deloma prebito rožnato steno na razstavi Spekter, skozi katero gleda Kavčičeva stenska poslikava iz leta 1953, lahko razumemo kot domiseln in vizualno zelo zanimiv poklon temu dogodku, a to vseeno ne spremeni dejstva, da je razstavljena poslikava večinoma zakrita. Zadnji dve sobi posegata po salonskem principu obešanja, bolj specifično po principu "gentlemanly hang", ki je v 18. stoletju drugega ob drugem kopičil likovna dela kontrastnih šol ter s tem namensko zbujal intelektualne debate. Obstaja razlog, da tovrsten slog ni več popularen. Gledalec težko zares ceni videno, če je vizualno pregorel od količine del na enem mestu, dela pa nimajo priložnosti zaživeti v prostoru, primernem njihovi sporočilnosti. Če se obrnemo k razstavi Spekter, ustvarja na primer sopostavitev abstraktnega sodobnega dela in dela iz 1912. (ki prikazuje osebo na mrtvaškem odru), absurdno podobo in razvrednoti obe deli.
Nekatera dela v postavitvi naravnost sijejo
Kakorkoli, nekatera dela v Tavčarjevi postavitvi naravnost sijejo. Fragment Janeza Pirnata popolno komunicira s podlago napol odlepljenega rožnatega papirja. Hrbtna stran fotografije Zore Plešnar, ki je polepljena s poštnimi dokumenti, se popolno zliva s steno, na katero so odtisnjene štampiljke in žigi. Prav tako je na razstavi, prepleteni z zgodovino, pametno razstaviti ozadje fotografije, ki je pravzaprav arhivski vir. Kip Par Vlaste Zorko, pregradna stena Slavka Tihca ter dva portreta Lojzeta Šušmelja pred rožnato steno ustvarjajo lirično pripoved, ki deluje kot povsem nova in koherentna umetniška instalacija (kar je sicer lahko prav tako problematično). Ob sliki Močvirnik Marka Jakšeta barvne zavese dodatno orišejo tesnobno in neprijetno vzdušje, ki se ga je slikar namenil ustvariti. Nekatere sobe sploh ne posegajo po pisanih intervencijah, temveč so dela razstavljena na enobarvni podlagi, torej lahko uživamo tudi v skoraj popolnoma klasični postavitvi.
"Če se kritizira Davida Tavčarja, naj se najprej kritizira družbo, ki ji umetnost sama po sebi ni zanimiva, umetnostni zgodovinarji pa so ji nekoristni. Če se kritizira kritika Bogdana Čobala, naj se najprej kritizira družbo, ki se je odvadila kvalitetnih kritik in premišljenih odzivov nanje. Če se kritizira Umetnostno galerijo Maribor, naj se najprej kritizira vse nazadnjaške prakse v polju likovne umetnosti, ki vsak poskus novosti in izvirnosti potolčejo do tal, ne da bi se trudile razumeti željo po vpeljevanju različnih in izvirnih pogledov"
Eno od vodil kuriranja je, da se vprašamo, zakaj
Veliko del si ne ogledamo tako pozorno, kot bi si jih, če ne bi bili prisotni zelo kričeči percepcijski motilci, ki so sicer lepi in zanimivi, a so dejansko samostojna umetniška praksa ter ne funkcionirajo vedno dobro kot dodatek k razstavi. Eno od vodil kuriranja je, da se vprašamo, zakaj. Zakaj vpeljujem ta element, zakaj barvam steno, zakaj bodo likovna dela obešena na ta način? Vse mora imeti razlog, ki bo na koncu dodal k uspehu razstave, kajti dela lahko prek sodelovanja s kustosom vedno pridobijo ali izgubijo sporočilnost, ne glede na to, kako dobra so sama po sebi. Vprašamo se lahko predvsem, zakaj je bil k sodelovanju povabljen nekdo, ki po izobrazbi ni kustos, in zakaj se vanj uperja sovraštvo, potem ko je jasno povedal, da se nima za kustosa, in je jasno definiral ter zapisal svoje namene ter jih na koncu uresničil. Problem v osnovi ni v njem, temveč v odzivu nanj. Negativna mnenja do galerij, kustosov in dela, ki ga opravljajo, so zdaj jasno razvidna - in že zaradi tega smo lahko razstavi Spekter in Bogdanu Čobalu iskreno hvaležni. Če se kritizira Tavčarja, naj se najprej kritizira družbo, ki ji umetnost sama po sebi ni zanimiva, umetnostni zgodovinarji pa so ji nekoristni. Če se kritizira kritika Bogdana Čobala, naj se najprej kritizira družbo, ki se je odvadila kvalitetnih kritik in premišljenih odzivov nanje. Če se kritizira Umetnostno galerijo Maribor, naj se najprej kritizira vse nazadnjaške prakse v polju likovne umetnosti, ki vsak poskus novosti in izvirnosti potolčejo do tal, ne da bi se trudile razumeti željo po vpeljevanju različnih in izvirnih pogledov. Razstava Spekter ni slaba razstava, v vsak del nje je vloženega ogromno truda, vključno z ilustriranim vodičem in promocijskim materialom. Kljub nekaterim očitnim pomanjkljivostim in napakam lahko cenimo, da je v slovenskem prostoru odprta razstava, ki spodbuja večplastno, kritično razmišljanje, kar pa lahko rečemo le o razstavah, ki so dolgotrajno definirale razvoj umetnosti in kuratorskih praks.
Sara Nuša Golob Grabner, umetnostna zgodovinarka, kritičarka in kustosinja
