/ PETEK, 2. FEBRUAR
Zbudim se ob ob 5.00, na hotelskem nespressu si skuham zadnji dve preostali kapsuli kave. Lotim se skiciranja designa za tepihe, ki jih moram v prihodnjem tednu oddati. Design naj bi se nanašal na monografijo Freudovih del, ki mi jo je poslala stranka. Naročnica je Alice Stori Liechtenstein in tepih naj bi bil proizveden in na prodaj na umetnostnem sejmu na Dunaju v prvem tednu junija. Ugotavljam, da bo to časovno zelo "na knap". Ob sedmih grem na zajtrk, vase zlijem še štiri kave, pojem šest jajc in eno jabolko. Domnevam, da je po tem moja raven holesterola fantastična. Vrnem se v sobo in eno uro rišem grafiko za CGP za hotel v Gorjah. Danes v UGM odpiramo razstavo Spekter. 70 let zbirke UGM, katere kustos in avtor postavitve sem.
Po izobrazbi nisem umetnostni zgodovinar, temveč industrijski oblikovalec, zato sem v vlogi kustosa primarno posegal po ključih formalizma; barve, teksture in oblike, kriterijev, ki so po definiciji kliše moje profesionalne domene. Ključno vodilo pri postavljanju razstave, od izbora in postavitve del, prostorskih intervencij (barv sten ipd.), je podvpraševanje ideje "standarda", pri tem vidim vseeno kot pomembno navezovanje na reference iz umetnostne zgodovine. Dober primer takšne reference je ''salonsko obešanje''. To je način razstavljanja umetnin, ki nam je poznan vse od zgodnjega baroka (poznane upodobitve Fransa Franckna II, Davida Teniersa II ...) skozi 19. stoletje v Pariškem salonu do sodobnih vsakoletnih Summer exhibition v RCA-ju, kjer so slike obešene v ''več vrstah'' po steni ''od tik pod stropom'' in ''praktično do tal''. V okviru postavitve Spekter sem salonsko obešanje porinil korak naprej, in sicer tako, da so razstavljena dela v dveh dvoranah obešena ne samo kot že poznano, ''v vrstah'', ampak so postavljena skupaj tudi po ključu formalizma, torej barve, materialnosti in motivike (oblike) - umetnine z vizualnimi paralelami in tematiko, torej visijo eno poleg drugega. Prav tako so v primeru salonskega obešanja v Spektru v dotičnih dveh postavitvah vključena dela iz slikarske, kiparske in fotografske zbirke kot tudi dela iz zbirke del na papirju.
Druga zanimiva referenca je princip white cuba, izjemno pogost način postavitve, ki na razstavi praktično ni prisoten. Rojstvo white cuba se verjetno zgodi z razstavo Jamesa Abbotta McNeilla Whistlerja iz leta 1883 v londonskem Fine Art Societyju. Whistler je stene galerije dal pobarvati z belo apneno barvo, ki je do takrat veljala kot stenska barva nižjih ekonomskih slojev, apnena barva je bila najcenejša stenska barva, ki so jo za ometavanje ljudje jemali iz domačih apnenih jam, notranjost in zunanjost hiš pa so zaradi neobstojnosti belili večkrat letno. Whistler je v galeriji uvedel pravila obnašanja (prepoved glasnega govorjenja ...), paznike je oblekel v bele uniforme, glavni vir svetlobe pa je bilo strešno okno – celo razstavljena dela so bila uokvirjena v bele okvirje. Omenjena Whistlerjeva razstava pomeni tudi prelomnico zaradi razstavljenih del samih, Whistler namreč skoraj popolnoma zavrača narativnost svojih del, dela ne dobijo nobene obrazložitve, nekaj, kar pomeni šok za tedanje viktorijansko občinstvo, ki je vajeno predvsem del z obširno narativno vsebino.
Leta 1976 je umetniški kritik Brian O'Doherty kritiziral estetiko white cuba kot modernistično obsedenost. O'Doherty opisuje kontekst belega prostora kot zrcaljenje družbe 20. stoletja, kjer se je življenje ločilo od geografije. V postmodernizmu vidi, da je umetnost zasnovana tako, da je težka, draga in izključujoča. Za O'Dohertyja je prostor bele kocke zasnovan kot družbeni, finančni in intelektualni snobizem, kjer mora umetnost zasesti velike drage prostore. Nevtralnost belih sten vidi kot iluzijo, ki povezuje umetnika in elitnega gledalca, s tem pa se povečuje odtujenost umetnika do družbe. Leta 2003 je Saatchi sprožil napad na koncept "white cube gallery'' in ga poimenoval ''antiseptik'' in ''časovni preobrat ... ki ga narekuje muzejska moda''. Leta 2015 je kritik Jonathan Jones menil, da je, čeprav je bil nekoč pravi šok ob vstopu v galerijo belo in čisto kot vesoljska postaja Stanleyja Kubricka, sčasoma slog white cube gallery postal dolgočasen in nenavdihujoč.
Jaz ''klasične white cube'' postavitve v Spekter v nisem vključil, ker je v dotičnem primeru ne dojemam kot iztočnico, ki bi lahko vodila v inovativno postavitev. Ob 9.30 sem v UGM, grem čez razstavo, vse je videti super. Grem v kuhinjo UGM, kjer se pripravlja pogostitev, gora kandiranih agrumov se suši, krompir je kuhan, trdo kuhana jajca se marinirajo v soku rdeče pese ... vse gre po načrtih. Ob 16. uri prideta na predogled in vodstvo Katja in Kosta Štok, po vodstvu se odpravita v trgovino Andreje Japelj Soba kuhna kabinet, katere avtor celostne grafične podobe sem spet jaz. Ob 17.30 pride iz Ljubljane Tanja Vilar in z njo preostali del zakuske, ki je super izveden. Ob 18.15 sledi vodstvo s Simono Vidmar Čelik, Alešem Musarjem in Sašem Arsenovičem, ki se nadaljuje v otvoritev. Otvoritev je uspeh. Pride cel kup znancev, prijateljev in naročnikov od vsepovsod, za to sem resnično hvaležen. Počaščen sem prejel hvalo Majde Kregar Ravnikar in Mance Košir. Resnično cenim tudi komplimente Mete Gabršek Prosenc in celotne ekipe UGM in sem jih vesel. Ob 23.15 je konec, na smrt me bolijo podplati, moji novi, prvič obuti mokasini so se nesramno maščevali. Ob 23.45 berem mejle v postelji in zaspim.
/ SOBOTA, 3. FEBRUAR
Zbudim se ob 5.30 in facetimam s prijateljico psihologinjo Lilo Lukač eno uro. Ob 7.00 grem na zajtrk. Ob 9.00 se dobim z bivšo šefico Aljo Neuner z Dunaja in njeno mamo v City hotelu. Ob 11.00 imam vodstvo po razstavi z mojo krščenko Umo in njenimi starši Niko in Tinetom. Kosilo pri Anderliču z Japlji, Tinetom, Niko in Umo. Anderlič mi vedno znova predstavlja vrhunec obiskov v Mariboru, pri gospe Jasni se počutim kot doma. Še eno popoldansko vodstvo in zvečer povratek v Ljubljano. V Ljubljani dam prat perilo, ukvarjam se z rezanim cvetjem, ki sem ga dobil prejšnji dan.
Mešan šopek rož tlačim v veliko holandsko vazo za tulpe, zgleda kar okej, lepo je, ker je vaza Delfts wit, torej neposlikana bela keramika, neposlikan Delfts mi je ljubši kot poslikan, seveda je tudi poslikan lahko mega, ampak pri vazah se mi zdi sploh fino, če je v ospredju roža in ne dekor. Trapasta, ampak v resnici popolnoma simpatična mi je misel naslikanega cvetličnega dekorja na vazi, medtem ko istočasno v vazi tiči pušelc rož, komu na čast je tu poslikava? ''Double entendre'' - kako se temu reče po slovensko? Bi ta dvojna aplikacija lahko funkcionirala tudi na drugih predmetih? Dekor z vzorcem podplata na pancarju? - Trapasto, ampak zakaj pa ne, itak že obstaja.
/ NEDELJA, 4. FEBRUAR
Zbudim se ob 6.00, vstanem ob 7.00 in spijem liter kave. Rišem tepihe, novo kolekcijo tekstila za dom za Leitnerja, CGP za hotel v Gorjah. Kličem Kajo, ki je prišla iz Londona. Super, da je prišla nazaj. Kosilo z očetom. Po kosilu me čaka papirologija, odgovarjam na mejle, pišem račune ... delam do 20.00. Ob 20.00 grem na fitnes, eno uro sem na orbitreku. Ob 22.30 pokličem zdravnico, ker se sam sebi zdim preveč utrujen in me je strah, da sem zbolel. Spijem kozarec vina, gledam nemška poročila za nazaj in grem spat.
/ PONEDELJEK, 5. FEBRUAR
Zbudim se ob 5.30, hiter tuš, liter kave. Pride art transfer z risbo Theodorja Rousseauja, ki sem jo kupil pri Aguttes dva tedna nazaj. Art transport je drag in zamuden in vsakič znova me spravi ob živce. Živčen sem, ko odpiram paket. Risba je v okej stanju, vseeno jo želim predati restavratorki, preden jo uokvirimo. Super risba je, močna ekspresivna risba s tušem, podpisana in žigosana z zapuščinsko štampiljko, zabeležena v catalogue raissonneju. Z leti sem razvil pravi fetiš na catalogue raisonne. Zbiranje umetnin, ki so že dokumentirane, še bolj pa mi je v užitek spraviti še nenavedene umetnine v kataloge.
Za kosilo jem govedino po mongolsko v menzi v Rožni dolini. Ob 17.30 grem v kliniko do zdravnika, medicinski sestri povem, da ne smem videti ne igle niti krvi, ker bom drugače padel skupaj, valda ne zadene žile v levi roki, proba z desno roko, po tem ko mi z iglo maha pred očmi, padem skupaj. V petek naj bi dobil izvide. Ob 22.00 zoom sestanek s stranko iz New Yorka. Spijem liter čaja in grem spat.
/ TOREK, 6. FEBRUAR
Ob 10.00 kava in sestanek z restavratorko. Obožujem jo. V restavriranje ji pustim štiri dela na papirju, risbo Johanna Christiana Branda in njeno zrcalno podobo v jedkanici, Roussoja in makulaturni odtis Smrekarjeve dvostopenjske jedkanice Prerokova kletev iz leta 1916. Ob 11.00 se odločim, da se mi ne da čakati na izvide do petka, zato grem v taksi, se odpeljem do klinike in še enkrat dam kri. Ob 12.00 kosilo v Zanoodlu na Rimski, lačen sem kot pes. Ob 16.00 me kličejo iz klinike, da moram paziti na prehrano, da sem dehidriran in na robu burnouta, hvala bogu nimam kakšnega resnega obolenja, s čimer so mi mahali pred nosom dan prej. Delam do 22.15, spijem kozarec vina, gledam poročila in grem spat.
/ SREDA, 7. FEBRUAR
Zbudim se ob 7.00. Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje zbudil tako pozno. Delam CGP za hotel v Gorjah. Ob 13.00 kosilo s Tino Mentol, pražena jetrca in penina. Delam na designih za tepih in na novi kolekciji tekstila za dom za Leitner Leinen. Grem na after party ob podelitvi Prešernovih nagrad, zaspim.
/ ČETRTEK, 8. FEBRUAR
Delam cel dan, s pavzo za kosilo in pred tem vodstvo po razstavi Ivana Zajca v Narodni galeriji. Ob 20.00 fitnes.
