(RAZSTAVA) Opombe ob koncu sveta

Se res bliža konec sveta? Vse kaže na to: letni časi so postmoderni, prehajajo eden v drugega in so neprepoznavni, ledeniki se ne premikajo več in so samo še kup mrtvega snega, veter in ogenj se združujeta v ognjene tornade in uprizarjata reminiscence srednjeveškega sodnega dne, in ljudje si v hišah ponovno gradijo zaklonišča, v pričakovanju zatona. Bližajoči se konec planeta je postal najobičajnejši predmet pogovora, pomenkovanja ob družinskem kosilu in iztočnica za novo TV-serijo, navdih za petkove proteste mladih. In kje smo tukaj mi? Nam bo še uspelo pobegniti večnemu ognju ali se bomo na koncu predali kanibalizmu? Nekaj je jasno: zaton civilizacije bo počasen, razgradnja humanizma postopna, ne bo veličastnega poka, ki nas bi razstrelil na milijarde delcev in razpršil v vesolje. Zadnje skupine ljudi bodo še dolgo tavale po planetu," je zapisala kustosinja razstave Simona Vidmar.

V tem prostoru "angsta in vznemirjenosti, paraliziranosti in upanja" se znajdeta dve fotografski seriji Ane Zibelnik − Nesmrtnost je nekaj vsakdanjega in Mi smo tisti, ki se obračamo. "Seriji na nasprotni strani običajnega doživljanja časa in na nasprotni strani pogovora o ekoloških problemih, nekje med rahlim aktivizmom in skomigom z rameni 'dokumentirata' ne-čas in ne-obstoj. Na črno-belih podobah je narava samostojna. Je tista, ki obstaja, ne da bi o njej morali misliti ali jo izkusiti. Narava je voda, ki se ista pretaka po planetu že milijarde let in se v svojem spreminjanju agregatnih stanj vedno znova čudežno pomlaja. Slutimo, da se je konec sveta že zgodil in se je čas dokončno ustavil. Fotografije Ane Zibelnik so bile dolgo izpostavljene svetlobi, da so tako ujele milino, magičnost in kontemplativnost narave. Kar vidimo, je redukcija, občutje, ljubezen. In strah. Strah pred naravo, ki nas hrani in ki nas bo na koncu pripeljala bližje smrti. Spet je konec sveta je hkrati nekaj povsem vsakdanjega in nekaj tako izrednega, da poseže v abstraktno," je še zapisala Simona Vidmar.

Z avtorico, ki raziskuje teme smrti, dolgoživosti in dojemanja časa in jih prepleta z ekologijo, raziskovalni pristop pa združuje s poetično interpretacijo, smo se sprehodili po razstavi. V spodnjem prostoru razstavlja serijo We are the ones turning (Mi smo tisti, ki se obračamo). "Naslov - vzet je iz konteksta fizike, navezuje se na vrtenje Zemlje - se nanaša v prvi vrsti na to, da smo ljudje bitja, ki se zavedamo lastne umrljivosti. Najbolj prezenten motiv v tej seriji so roke, predstavljene v sekvenci štirih fotografij. Gre za gesto, vzeto iz ameriškega znakovnega jezika, 'dobesedno' pomeni smrt. Tudi na drugih fotografijah so motivi, ki jih asociiramo z idejo smrti, od ure do podobe ptice v negativu, ki morda spominja na najbolj klišejsko podobo smrti kot kosca. Ali pa dve podobi deklice, ki, kot pove naslov, A slight difference between now and then, govorita o dojemanju časa."

Pred fotografijo obešenca Ana Zibelnik razloži: "To je verjetno najbolj temačna fotografija iz serije. Ko sem jo začela snovati, sem razmišljala, katere so moje osebne asociacije na to temo. Spomnila sem se družinske zgodbe: dan pred smrtjo očetovega strica je očeta nek znanec poklical po telefonu in mu rekel: Sanjal sem, da si nosil črno obleko. In naslednji dan smo izvedeli za smrt očetovega strica. Takrat sem bila stara šest let in slika se mi je vtisnila v spomin. Zdelo pa se mi je, da je, zaradi fenomena slovenske samomorilnosti, osebna in partikularna zgodba lahko tudi bolj univerzalna. Vse asociativne podobe v seriji Mi smo tisti, ki se obračamo, pa ustvarjajo bolj atmosfero kot omogočajo takojšnje in neposredno razumevanje."

Če je v seriji Mi smo tisti, ki se obračamo, v ospredju ideja smrtnosti, je v novejši seriji, ki je na ogled v zgornjih prostorih, tema nesmrtnost. "Naslov je Nesmrtnost je vsakdanja, Immortality is commonplace, in na fotografijah so v glavnem organizmi, ki so biološko nesmrtni. Pojem je seveda relativen, vprašanje je, ali gre res za nesmrtnost. Verjetno je ustreznejši izraz dolgoživost, a nesmrtnost boljše izrazi mojo poanto. Najpomembnejši motiv v seriji so lišaji - gre za simbiozo alge, glive in bakterije, za koalicijo treh torej, četudi so lišaji videti kot individualni organizem. To jih dela tako unikatne. Kaj se lahko ljudje, ki nas je strah smrti in si želimo nesmrtnosti, naučimo od takih organizmov? Lišaji delujejo skupaj. Če en del organizma umre, bo drugi zmeraj prevzel vitalne funkcije, zato je njihova življenjska doba tako zelo dolga."

Ob fotografiji ogromnih kamnitih blokov razloži: "To so prazgodovinske grobnice, na kamnih pa, tako kot na vseh drugih fotografijah, v detajlih najdemo lišaje. Če vemo, da skorjasti lišaji zrastejo na leto pol milimetra, si lahko predstavljamo, kako zelo dolgo morajo že živeti. V celotni seriji gre tudi za trenje med nečim zelo starim in fotografijo kot medijem, za katerega pravimo, da stvari ovekoveča. Zanima me, kaj se zgodi, če fotografiramo nekaj, kar bo precej verjetno preživelo fotografijo kot medij."

"Zdaj gledava eno najstarejših gorstev na svetu, gre za Lofote, verigo fjordov na Norveškem. To drevo pa je tisa, stara najmanj dva tisoč petsto let, in še živi. Obstaja legenda, da je bila pod tem drevesom podpisana magna karta, velika lista svoboščin, leta 1215. In če že govorimo o nesmrtnosti, to drevo je pogosto na pokopališčih, glavni razlog za to je njegova strupenost - s tisami od grobov odganjajo živali. In tudi to drevo pozna samoohranjevalne mehanizme, če del drevesa, recimo veja, odpade, lahko na novo vzklije."

Serijo spremljajo tri mize, na njih pa je predstavitev drame z naslovom Endnotes oziroma Končne opombe. Mišljeno je kot "opombe ob koncu sveta", hkrati pa gre za besedilo, ki je v celoti sestavljeno iz citatov. "Zadnja tri leta, ko sem snovala serijo, sem brala veliko znanstvene, ekološko naravnane literature. Ko sem razmišljala, kako bi debato, ki je v ozadju serije, vključila v predstavitev, sem se odločila, da najpomembnejše citate sestavim v dramsko besedilo. V kontekstu te drame so replike pripisane izmišljenim likom, umetniku, znanstveniku, Operaterju (ker uporabim formo telefonskega pogovora) in angelu kot božanski sili."