Bridkost je stvar s peresi je prva knjiga Maxa Porterja, izšla je leta 2015. Prej in tudi še potem je bil 40-letni Anglež uspešen knjigarnar. Tudi po tem, ko je njegov prvenec doživel kritiško slavo in je postal - pač znotraj slabo prodajanega segmenta literature - prodajna uspešnica, je trdil, da ne namerava pisati knjig, če ne bodo zorele tako počasi in jih ne bo gnala takšna podtalna sila, kot je knjigo Bridkost je stvar s peresi. Videti je, da se vendarle usmerja k pisanju, leta 2019 je izšel njegov roman Lanny, po recenzijah sodeč, zgodba o majhnem dečku, ki je "v stiku" z nekim strašljivim mitološkim bitjem (podobna središčna relacija, kot je v Vranu torej), lani jeseni pa Smrt Francisa Bacona, po pisanju britanskih medijev gre za poetično in fragmentarno delo o zadnjih slikarjevih dnevih.
Tudi pri Bridkosti označevalca poetično in fragmentarno ne zgrešita, približati pa se ji je mogoče še s hibridnimi žanrskimi poskusi: lirični roman, pesnitev v prozi, dramska pesnitev v prozi, poetična drama ali drama za tri glasove recimo. Besedilo namreč sestavljalo izmenjujoči se monologi treh likov: "Očija", "Fantov" (gre za dvojinski lik sinov, znotraj te pojavne sheme sta fanta kdaj tudi individualizirana) in "Vrana". Vran, zelo fizičen, zelo črn, zelo mesen, zelo velik, vstopi v družinsko hišo po nenadni, tragični, nepojmljivi smrti žene in mame majhnih otrok in ostane v njej, kot sam pravi, dokler ga bodo potrebovali. Vran je nasilen, brezobziren, čuteč in tovariški, je "prijatelj, izgovor, deus ex machina, šala, simptom, izmišljotina, privid, bergla, igrača, duh, gag, psihoanalitik in varuška", je res to, kar potrebujejo, pa čeprav se včasih zdi povsem nasprotno. Je nadležni preganjalec in poganjalec, s katerim se presekano življenje premakne z mrtve točke. ("To počnem, uprizarjam mu tovrstne vranje vragolije. Mislim, da misli, da je en tak stonehengeevski šaman, ki sliši duh ptice. Me nič ne moti, samo da ne potone.) In je odličen način, kako govoriti o tako neubesedljivem (oziroma že prevečkrat klišejsko ubesedenem), kot so praznina, bolečina, žalost, prebolevanje, depresija … Ne da Porter ne bi znal presunljivo izpisati predstavljivih podob bridkosti. Recimo: "(Oči) Na kavču zraven sebe naredita prostor zame in njuna naravna prijaznost me zaboli kot vnetje slepiča. Zviti se moram v klopčič in se objeti, ker sta tako velikodušna in to velikodušnost obnavljata in polnita brez kakršnegakoli mojega vložka." Ampak če dobimo to v kombinaciji s tem: "(Fanta) Oči in Vran se prepirata v dnevni sobi. Zaprta vrata. Slišati je zamolklo brnenje krara kraaa, kra, krara kraaa in Očijev Nehaj, nehaj, kra, kraha, in hrkanje, vzdigovanje želodca, pljuvanje, kletvice krakanje, bevskanje, ihtenje, čuden gamelanski koktejl Očijevih počenih zvokov in nasilnih ptičjih krikov, ropota in vrišča in bičavega cefranja. Prikazal se je Vran, razkuštran, s široko razprtimi očmi. Nežno je zaprl vrata za sabo in se nama pridružil za kuhinjsko mizo. S flomastri smo barvali živali iz živalskega vrta in Vran je šel čez črte." - no, potem dobimo veliko več.
Seveda pri vsej tej stvari s peresi ni mogoče odmisliti angleškega pesnika Teda Hughesa. Od leta 1970, ko je izšel njegov Vran (v slovenščini v prevodu Vena Tauferja leta 1999), noben vran več ne more biti samo vran. In seveda, po letu 1963 Ted Hughes nikoli ni samo pesnik, ampak je moški, ki je zapustil ženo, ameriško pesnico Sylvio Plath, in njuna dva otroka, preden je naredila samomor. Najbrž je to najbolj tragična, vznemirljiva, problematizirana ljubezenska zgodba iz sveta literature ali morda kar cele umetnosti v 20. stoletju. Zanjo vedo vsi, ki niso še nikoli prebrali ne njenega Steklenega zvona ne njene ali njegove poezije. Četudi je v fokusu te javno-zasebne zadeve njun odnos (njena depresija, njegova uničevalna moč), ne pa njegovo življenje in življenje njunih otrok po smrti, je nemogoče, da Bridkosti ne bi brali tudi skozi to ikonično zgodbo. Vsaj tako, da najprej iščemo paralele, potem pa ugotavljamo razlike, saj sta moški in ženska pri Porterju drugačna in je drugačna (četudi za bralca dolgo nejasna in enigmatična) tudi njena smrt.
Konkretna, otipljiva prezenca "stvari" in hkrati izmuzljivost in bogastvo njenih pomenov
Navsezadnje pa Ted Hughes v knjigi tudi nastopa. Tudi zasnova njegove vloge potrjuje spretnost pisca in je signifikantna za konstrukcijo te knjige sploh - konkretna otipljiva prezenca "stvari" in hkrati izmuzljivost in bogastvo njenih pomenov. Oče je namreč strokovnjak za literaturo, njegova specialiteta pa je, kajpak, Ted Hughes. Sredi te zgodbe, sredi te knjige piše oziroma bi moral pisati svojo knjigo o Hughesu. O njej ne zvemo veliko, vemo pa, da "bi lahko ugajala vsem, ki so siti Ted & Sylvia arheologije. Ne bo govorila o njiju, se strinjava /z založnikom/. Debato o tem, o čem naj bi govorila, pustiva vnemar." Proti koncu knjige pa fanta oziroma eden od njiju, zdaj že odrasel, v obliki pesnitve popiše zabavno in lepo družinsko legendo o očetovem edinem srečanju s Tedom.
Max Porter je res občudovalec poezije Teda Huhgesa in to je lep hommage pesniku. Max Porter tudi pravi, da je izkušnja, ki jo opisuje, tudi njegova izkušnja, saj mu je pri šestih letih umrl oče. To je lepa posvetitev vsem, ki so odšli, in vsem, ki ostajajo. Bridkost je stvar s peresi je unikatna ganljiva, sarkastična in topla knjižica. Res odlično sta jo prevedli Anja Golob in Katja Šaponjić.
Da bi jo pogrešali
"(Fanta) Zaradi madežev zobne paste na ogledalu smo jih od Mame vse slišali.
Par let smo sejali madeže in pljuvali in si preveč zagnano krtačili zobe in naše ogledalo je bilo bela popackana umazanija in vsi smo na skrivaj uživali v tem.
En dan je Oči očistil ogledalo in vsi smo se strinjali, da je super.
Še več drugih stvari smo spustili iz rok. Lulali smo na školjko. Puščali odprte predale. To smo počeli, da bi jo pogrešali, da bi jo še naprej hoteli ob sebi."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
