Kdor je mislil, da je Plavi 9 spominska proza o nekdanji prvi nonstop trgovini v mariborski Gosposki 3, se je zmotil. Avtor Tone Dodlek zavaja na več ravneh, ne le s tem lokalno obarvanim naslovom pesniški zbirki minimalističnih sardoničnih pesmi. Nič ni tako, kot je videti.
Non sense je središčna lastnost teh bridko-grenkih, mestoma humornih pesmi, ki so še najbolj sorodne otroškim izštevankam. A tudi ta sorodnost je na tematski ravni zavajajoča, saj gre za močna odraslo cinična, pa tudi angažirana grenkohumorna sporočila. V bistvu upoveduje, kot pravi urednik knjige Marjan Pungartnik, "tisto, česar (več) ni". In ubesedeno oziroma upesnjeno avtor pospremi z lastnimi minimalističnimi črno-belimi ilustracijami takega sveta, ki ga več ni: skice, kolaži vsakdanjosti s preprostimi, a dvoumnimi komentarčki, še podkrepijo begotnost in slovo od vsega tistega, kar nas je nekoč izpolnjevalo. Kot Dodlek nekje zapiše, zamujena priložnost je tista lega, ki najbolj ustreza subjektu te poezije.
Nonsensna igra z redkimi prebliski blage nostalgije
Deželo, ki jo imenuje "second hand shop", da v Vizitko z duhovitimi, a bridkimi sentencami, kot je tale: "Ljubljana, mi v Mariboru imamo problem ... Ljubljana, mi v Second hand shopu imamo problem ..." Dodlekov humor je prikrit, večplasten, izpraskati je treba vsak pomen, in še ko se zdi, da si ga dojel, se izmakne. Nonsensna igra je nenehno na delu z redkimi prebliski blage nostalgije. V pesmi Stari vic zapiše: čuj, kdo ve, kdo komu iz inata nagaja; ali v pesmi Sreča: ja, kaj si pa mislite, kdo vas bo povohal, če niste tekmovalni. Ali morda najmodrejša Barometer ali krokodilje solze: Sladokusci, pozor, s spreminjanjem drugih poskrbimo za presežek tolažilne energije. Dobro vago pa prinesejo besede za našo sveto stvar. In za zraven skica Vozni red z izvirnim stopnjevanjem: lep-lepši-pozabljen.
Dodlek nas v svoji konceptualistični zbirki spominja na pozabljene reči in pozabljene zaveze, vseskozi je na distanci in refleksiven, nikakor pa ne didaktičen. Je koncizen, lapidaren in nadziran. Zbirki se pozna zrelost in kilometrina, ki tudi nagovarja mnogo bolj zrelega bralca s kilometrino. Tu in tam preseneti z liričnostjo, sklene pa pomenljivo z verzom Glavi so roke vrgle rokavico. Vržena rokavica velja bralcu, ki se mora na tak koncept posebej senzibilizirati in zavibrirati z na videz preprostimi metaforami in miselnimi izpeljavami v vsakdanjem jeziku, ki pa pod površjem razpirajo marsikaj.
Plavi 9 so bili tudi bonboni, taki trdi, pisani, kislo-sladki. V bistvu so najbolj blizu tem pesmim.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
