(RECENZIJA KNJIGE) Roman, ki boli. In to ni metafora

Utrujenost kovine, materiala = stanje kovine, materiala, ko zaradi dolgotrajnih, spreminjajočih se obremenitev izgubi trdnost

(Slovar slovenskega knjižnega jezika)

Tehnološka terminologija se je v umetniškem diskurzu o beguncih naselila že veliko pred romanom češkega pisatelja Mareka Šindelke iz leta 2016. Film Damjana Kozoleta iz leta 2003, ki govori o slovenskem švercanju pribežnikov v Italijo, ima v naslovu "rezervne dele", pa tudi v našem prvem romanu o tako imenovanem novem begunskem valu, Skubičevih Igrah brez meja (2015), slovenski pobiralec trupel iz Sredozemskega morja v surovem transportnem oziroma furmanskem žargonu govori izključno o "robi" in "tovoru". Za to obstaja več kot en razlog. Prvič, zahodni odnos do beguncev je res nehuman, neoseben, ekonomističen in logističen. Za trgovce s človeškim blagom, za vlade evropskih držav in tudi za lep del njihovih državljanov so številke (za ene zaslužek, ki ga je treba pokasirati, za druge strošek, ki ga nočejo plačati) in blago, ki ga je treba nekam zapakirati, zapreti, razdeliti. Drugič, empatično opisovanje trpljenja in opozarjanje na nehumano obravnavo hitro zapadeta v sentimentalnost in/ali v moraliziranje. V literaturi oziroma sploh umetnosti pa ne z enim ne z drugim ne prideš daleč. Kot v pesmi z naslovom Zakaj bi omenjali Lampeduso? zapiše Ana Svetel, "z begunci v pesmih sočustvujejo/le gospodinje, začetniki in diletanti".

Utrujenost materiala je zgodba o bratih, najverjetneje iz Sirije, ki se prebijata čez Evropo do neimenovanega ciljnega mesta, verjetno v Nemčiji. Starejši, v poznih najstniških letih, ima ime, Amir, mlajši, v zgodnjih najstniških letih, je samo "fant". V roman vstopimo z njegovim pobegom iz azilnega doma. Beži, da bi se znova združil z bratom, saj so ju na eni od neštetih postojank trgovci s človeškim blagom razdružili. Amir je šel naprej, fant je ostal, je videti, in tudi Amir ga odslej ne bo nehal iskati. Amirjeve poti bodo bolj obljudene, med premikanjem in na postajah bo srečeval še druge begunce in bomo tako spoznali tudi fragmente njihovih zgodb, in gibal se bo po naseljenih predelih, po mestih, po bolnišnicah, parkih.

Tudi fant hoče priti v tisto mesto na severu, a se zato, da ga ne bi ujeli in vrnili nazaj, izogiba človeškemu. Njegov teren so gozdovi, reke, polja, njegov teren je evropska džungla, kilometre in kilometre neobljudena. Njegov letni čas, večni letni čas tega bega je zima, in to kljub podnebnim spremembam bela zima. Reke so zaledenele, metež ne pojenja. Ves čas mu grozi, da bo zmrznil in da ga bodo izdale sledi v snegu. (Njegovi temperaturni minusi dobijo pošasten pendant v Amirjevi agoniji v predalu v pokrovu avtomobilskega motorja, njegovi osamljeni mrzli vožnji v ledeni noči pod ponjavo tovornjaka postavi nasproti Amirjevo vožnjo v prenatrpanem in neprodušno zaprtem kamionu.) In tudi ko v tej neskončni naravi fant naleti na delo človeških rok, je to še vedno nehumana Evropa. Je proizvodnja jekla in neskončna proizvodna hala v nekem avtomobilskem gigantu, v kateri so človeški udi enako avtomatizirani kot robotski gibi. In je Evropa napol zgrajenih opuščenih in zapuščenih naselij, ruševin, v katerih ni nikoli živel nihče. Če se moraš v nje prebijati brez hrane, brez vode, brez pravih oblačil in obutve, je ta Evropa hujši kraj od vseh adrenalinskih preživetvenih izzivov na neobljudenih eksotičnih lokacijah po svetu. Lokacijah, ki jih tako radi obiskujejo Evropejci. Kaj počnejo v tem romanu Evropejci? Uspešni poslovneži in zgledni družinski očetje hodijo na pustolovske dopuste v najnevarnejše kraje na svetu (v resnici takrat, ko je nevarnost že mimo in lahko izbirajo, s katero tragedijo v ozadju bodo posneli selfi) ali pa v topli dnevni sobi iz udobnega fotelja igrajo videoigre, v katerih streljajo, ubijajo in se prebijajo čez drn in strn. Fantova osamljena pot se zaključi, ko prispe v takšno dnevno sobo, ko se sesede v tak fotelj in v takšni videoigri pritisne pavzo trenutek prej, preden bi iz vidnega polja izgubil soigralca - brata v bitki.

A ne ko opisuje begunsko trpljenje ne ko piše o zavračanju in sprevrženosti Evrope, Utrujenost materiala ne komentira in ne moralizira. Ne uporablja besed "trpljenje", "zavračanje", "sprevrženost". Utrujenost materiala se res ves čas fokusira na material: na to, kar se dogaja telesu ali njegovim delom. Na noge, roke, na dlani, prste, nohte, na kožo, kosti, organe, mišice, zobe. Na material, ki udarja, se tre, lomi, pada, se zaletava; ob kovino, les, beton, led, ob vseprisotne ograje.

Sedemintridesetletnega Mareka Šindelko srečujemo z Utrujenostjo materiala v dobrem prevodu Nives Vidrih v slovenščini prvič. Študiral je kulturologijo, nato pa scenaristiko na praški filmski akademiji. Debitiral je kot pesnik, sledila so prozna dela. Je nagrajevan in prevajan v tuje jezike, največ je prevajana prav Utrujenost materiala. Četudi se zdi primerjanje in tekmovanje in sploh govorjenje o kakovosti pri takih temah nespodobno, bi vseeno rekla: iz želje, da bi pokazali, videli, analizirali, razumeli, opozorili, pomagali, je nastalo precej dobrih leposlovnih besedil o beguncih. Vsa prinašajo strašne zgodbe. Ampak Utrujenost materiala se mi zdi najboljša. Njena redukcija na fizično in lapidarne funkcionalne razlage sveta (s slovarskimi gesli na primer) dosežejo nasprotno recepcijo - kot pri vseh prav doziranih potujitvah se zaznave, občutenja in pomeni ne skrčijo in zapirajo, ampak odpirajo in širijo.

Ker se to, kar se v romanu dogaja, dogaja telesom, je tudi način branja telesen. Ni metafora: tudi bralko oziroma bralca boli, ko to bere. Če prej niste imeli razumevanja za argument, da kdo česa ne more brati, ker da preveč boli, boste ob branju tega romana razumeli. Še vedno pa mislim, da je takšno literaturo treba brati, čeprav vem tudi, da niti bolečina ne bo ničesar spremenila.