Prevod in spremna beseda Katja Zakrajšek, Cankarjeva založba (Moderni klasiki, 124), Ljubljana 2022
Dekle, ženska, druga_i Bernardine Evaristo se začne tik pred premiero v londonskem Nacionalnem gledališču, uprizorili bodo igro Poslednja dahomejska amazonka. Njena avtorica je Amma, temnopolta lezbijka, ki se je dolgo prebijala z margine oziroma več margin, na katerih so rasne, spolne in druge manjšine. Njena zgodba ni središčna, temveč okvirna in povezovalna, počasi vstopajo v roman druge protagonistke, večinoma močne, karakterne, obarvane, različno spolno usmerjene ženske, ampak seveda tudi moški s svojimi času primernimi vlogami in transspolne in nebinarne osebe. Na koncu ducat zgodb in poglavij izpiše celo dvajseto in dosedanje 21. stoletje, celo ero vidimo z očmi protagonistk, ki so bile iz javnosti in literature velik del te ere povsem izključene.
Če po knjigi raje ne bi posegli, ker da vas zgodbe temnopoltih lezbijk ne zanimajo, saj to niso tudi "vaše zgodbe", no, potem se motite. In enako se motite, če mislite, da niso "univerzalno" ali "klasično" berljive.
Ampak vseeno se poraja vprašanje, ali se mora literatura, ki želi biti inkluzivna in emancipatorna, res končati s hepiendom, ki nakaže želeno spremembo?
Če po knjigi raje ne bi posegli, ker da vas zgodbe temnopoltih lezbijk ne zanimajo, saj to niso tudi "vaše zgodbe", no, potem se motite. In enako se motite, če mislite, da niso "univerzalno" ali "klasično" berljive.
Ampak vseeno se poraja vprašanje, ali se mora literatura, ki želi biti inkluzivna in emancipatorna, res končati s hepiendom, ki nakaže želeno spremembo?