(RECENZIJA ROMANA) Zakaj arabski avtorji še lahko pišejo velike zgodbe?

Dženin je bil letos v poročilih že pred sedmim oktobrom. V začetku julija je izraelska vojska v begunskem taborišču v Dženinu na severu zasedenega Zahodnega brega izvedla "dvodnevno operacijo", v kateri je bilo ubitih dvanajst Palestincev. Izraelska vojska je sporočila, da je med racijo odkrila skrivališča palestinskih borcev, skladišča orožja in podzemni jašek za shranjevanje eksploziva, palestinsko zunanje ministrstvo pa je posredovanje Izraela označilo za "odprto vojno proti prebivalcem Dženina". Po podatkih Reutersa na območju, manjšem od kvadratnega kilometra, živi več kot 14.000 ljudi. Pred približno desetimi dnevi so izraelski vojaki vdrli v osrednjo bolnišnico v Dženinu in prisilili zdravstvene delavce, da naj jo zapustijo.

Med obema dogodkoma, 15. septembra, je na police prišel slovenski prevod romana Jutra v Dženinu (Mornings in Jenin, 2006), ki ga je napisala Susan Abulhawa (1970), palestinsko-ameriška prijateljica in borka za človekove pravice, rojena kot hčerka beguncev. Jutra v Dženinu so odlična, lepa in pretresljiva knjiga v vseh časih. Če v poročilih sočasno gledaš mesta, ki so tudi romaneskna mesta, če vsak dan gledaš še eno tragično reprizo romaneskne zgodbe, pa so spoznanja in občutenja potencirana in intenzivirana.

Osrednja pripovedovalka družinske kronike je Palestinka Amal, rojena v begunskem taborišču Dženin, kamor so njene prednike leta 1948 izgnali iz vasi Ein Hod. V njeno pripoved s prvoosebnimi izpovedmi, tretjeosebno naracijo ali celo z arhaično vsevedno formo vstopajo drugi pripovedovalci ali akterji, člani razvejene družinske in prijateljske mreže. Prvo poglavje se začne z za zahodne oziroma zahodnoliterarne pojme neobičajno idiličnim opisom življenja Palestincev leta 1941. "V davnih časih, preden je čez hribe prikorakala zgodovina ter raztreščila sedanjost in prihodnost, preden je deželo na enem koncu pograbil veter ter z nje otresel ime in značaj, preden se je Amal sploh rodila, je vasica vzhodno od Haife mirno živela od fig in oljk med odprtimi mejami in pod toplim soncem ..." Povzdigovanje dobrega se nadaljuje tudi pozneje v romanu; ljubezni med družinskimi člani, partnerji in prijatelji (tudi če je en Palestinec in drugi Izraelec) so večne in globoke, ne morejo se pokvariti, nič jih ne more prekiniti. Niti smrt ne. Čeprav je po sredi največkrat prav smrt. Jutra v Dženinu so kronika izmišljenih ljudi v neizmišljenem družbenem dogajanju. Na mikro družbenem nivoju so zabeleženi vsi makro mejniki v palestinsko-izraelskem konfliktu: od nakbe leta 1948 do popolne okupacije leta 1967, aktiviranja Palestinske osvobodilne organizacije, uničenj begunskih taborišč v Libanonu leta 1982 in radikalizacije palestinskega osvobodilnega gibanja. V romanu je torej veliko veliko smrti, množičnih ob posebnih priložnosti in posameznih vsakdanjih. Smrti ob bombardiranjih, ob racijah, mučenjih, smrti od natančnih ostrostrelskih in od zablodelih krogel. In veliko je ran in brazgotin, na obrazih, trebuhih, dušah. Na koncu ostanejo od velike družine, od na začetku knjige izrisanega rodovnika bolj ali manj samo potomci, ki se jim je uspelo izseliti v Ameriko. In ostanejo legende in spomini, med drugim spomin na zgodnja jutra v Dženinu, ko je Amal kot majhen otrok dremala v očetovem naročju, on pa ji je bral čudovite verze arabskih pesnikov.

Ko bereš Jutra v Dženinu, se zaveš, da je zahodna literatura lahko postala sumničava do večnih ljubezni in do velikih preobratov - ker so pri nas življenja res večna in mirna. Če si Palestinec, obstaja velika verjetnost, da bo tvoja ljubljena oseba umrla nenaravne smrti, celo velika verjetnost, da bo umrl tvoj otrok. Ali da bo, če bo že preživel, zaprt in mučen. Ali da bo, če bo res slučajno preživel, nekoč ljubeča in nedolžna oseba postala neusmiljen maščevalec. Velike ljubezni in veliki preobrati v literaturi se v takšnih razmerah ne zdijo tako nerealistični, kot se zdijo nam. Navsezadnje je eno od osrednjih romanesknih niti, zgodbo o z brazgotino zaznamovanem palestinskem otroku, ki ga je ukradel judovski vojak, avtorica vzela iz časopisne kronike. Zakaj torej te avtorice in avtorji še lahko pišejo velike zgodbe? Ker jih živijo.

Jutra v Dženinu tako spomnijo na dramske mojstrovine libanonsko-kanadsko-francoskega pisca Wajdija Mouawada, pri nas smo videli uprizorjeni drami Vsi ptice in Požigi. Drama Vsi ptice gledalca s permutacijami izraelsko-arabskih relacij med drugim sprašuje o usodnosti genov in vzgoje in navsezadnje o tem, ali lahko ljudje in narodi živimo bratstvo, kot ga poznajo ptice. Požigi pa na ozadju libanonske vojne izrisujejo prav tako tragične, ojdipovske zgodbe o prepletenosti globokih ljubezni in globokega sovraštva. V sodobnem zahodnem in slovenskem gledališču so te zgodbe, ideje in emocije neobičajne in dobrodošle.

P. S. Ko sem v romanu prišla do leta 1982, leta, v katerem Amal izgubi ljubljenega zaročenca in ljubljeni svakinjo in nečakinjo, sem se spomnila, da so nas takrat, starejše osnovnošolce, pripeljali na zborovanje na mariborskem Trgu svobode. Protestirali smo zaradi zločinskega izraelskega uničenja palestinskih taborišč v Libanonu. Za vedno smo si zapomnili dve imeni, Sabra in Šatila. Ko nas zdaj zagledam izgubljene pod transparenti s podobo Jaserja Arafata, sem razdvojena. Na eni strani sem proti temu, da otroke kdorkoli izkorišča v kakršnekoli politične namene, na drugi strani pa mislim, da obsodbi poboja civilistov in otrok ni treba čakati na polnoletnost ali "varstvo staršev ali skrbnikov". Obstaja zelo jasna definicija izumrtja vrste oziroma skupnosti: zgodi se takrat, ko se pogrom nad to vrsto dogaja, preden se lahko obnovi. Morjenje otrok, ki smo mu zdaj priča v Gazi, je idealen scenarij za "dokončno rešitev palestinskega vprašanja". In seveda, taktike in alibiji za to so identični, kot so bili leta 1982 (ko še ni bilo Hamasa) in prej in potem še ničkolikokrat. Najhujše spoznanje ob branju Juter v Dženinu je, da se to lahko v nedogled in brez kazni ponavlja pred očmi celega sveta. Kolikokrat še bomo v poročilih gledali posnetke vedno znova porušenega Dženina?

Jutra v Dženinu je odlično prevedla Lili Potpara.