Petra Vidali
Na osrednjem svetovnem knjižnem sejmu v Frankfurtu je bilo letos razpoloženje optimistično, ker se je po dolgem času povečal promet na knjižnem trgu. V Nemčiji je prvič po letu 2012 prodaja knjig porasla. Kako ste kot praktik in teoretik založništva razpoloženi ob začetku 35. Slovenskega knjižnega sejma?
"Kot založnik sem zmeren optimist. V zadnjih letih sta se obisk in prodaja knjig na sejmu zmerno dvigovala, predvsem pri tistih založnikih, ki niso opazno zastopani v knjigarnah. Bralci in kupci knjig so sejem vse bolj izkoriščali tudi za nakup božičnih daril. Letos je sejem teden kasneje kot lani, tako da bo to po mojem mnenju še bolj izrazito. Seveda pa šest sejemskih dni ne more odtehtati celotnega leta, v katerem beležimo nadaljnje upadanje prodaje knjig. Na sejmu bodo predstavljeni tudi rezultati letošnje raziskave Knjiga in bralci VI, ki je že izšla v knjižni obliki in na žalost v primerjavi z letom 2014 kaže nadaljnje upadanje zanimanja za knjigo na vseh področjih, od njenega nakupovanja, prek obiskovanja knjižnic in izposojanja knjig do branja nasploh."
Trije krogi pekla tiskane krajine
Dva kriterija za kakovostno knjigarno
Na zahodu se knjigarne zapirajo zaradi enormnega povečanja spletne prodaje knjig. Kako pa je s tem pri nas? Se je spletna prodaja povečala vsaj za toliko, kot se je zmanjšala fizična prodaja? V lokalnih okoljih bodo na nekoč knjižnih policah počasi samo še skodelice ...
"Spletna prodaja je doživela določen porast, vendar ne v taki meri, da bi zidane knjigarne zaradi tega utrpele kako večjo škodo. Razlog je tudi v tem, da dejansko nimamo večje spletne knjigarne, ki bi imela kompletno ponudbo slovenskih knjig in ki bi jih obenem izpostavljala enakovredno, ne glede na to, kdo je njihov založnik. V tem smislu je situacija podobna kot pri zidanih knjigarnah, ki so večinoma v upravljanju kakega od založnikov, zato komaj kakšna knjigarna v Sloveniji - razen nekaj največjih, kjer je dovolj prostora za širšo predstavitev slovenskega knjižnega programa - izpolnjuje dva osnovna kriterija za kakovostno knjigarno: celovitost ponudbe in enakovrednost izpostavitve. Zaradi tovrstne odsotnosti zavezanosti prodaje knjig kot temeljne dejavnosti zidanih knjigarn vanje, kot ste rekli, vse bolj vdirajo neknjižne vsebine, od darilnega programa naprej, seveda pa ta program odganja resnejše kupce knjig in spodbuja predvsem tiste, ki knjige kupijo sem ter tja bolj impulzivno. Vemo pa, kakšne knjige so to - bolj lahkotnega tipa."
Kupci tiskanih knjig so tudi kupci resnejših tiskanih časopisov
Koliko in kako h krčenju prispevajo mediji? Pravite, da slovenski medijski prostor lahko pogoltne in prebavi samo eno domačo knjigo na mesec?
"Mediji so ključni za predstavljanje knjig. Nacionalnim medijem je to tudi eno od osnovnih poslanstev. Na nacionalnem radiu se v tem smislu zelo trudijo, velik manko je pri nacionalni televiziji kot najmočnejšem mediju te vrste, kjer so knjige pogosto potisnjene v pozne nočne ure in v območje sofisticiranih literarnokritiških pristopov, ki jih gleda le malokdo. Tiskani mediji pa so v zadnjem poldrugem desetletju, to kažejo tudi raziskave, doživeli veliko zmanjševanje prostora za knjige. To se mi zdi škoda tudi za njihovo osnovno dejavnost - prodajo lastne tiskovine. Kupci tiskanih knjig in resnejših tiskanih časopisov se v veliki meri prekrivajo, zato je smi selno več prostora nameniti novim knjigam, ker te vsebine v časopisih bralci knjig iščejo. Tega se mediji, kot sta denimo New York Times in Guardian, ki ju spremljam dnevno, še kako zavedajo, saj so izpostavljeni knjižni naslovi tam predstavljeni še pred izidom - tamkajšnji novinarji jih v branje od založb torej dobijo vnaprej in o njih izdatno in na inovativen način tudi poročajo."
Nobena od akcij za promocijo (kupovanja) knjig ni obrodila sadov. Zakaj ne? Ali si lahko predstavljate akcijo, ki bi bila uspešna? Včasih se zdi, da slovenskih kupcev nič ne more spraviti v knjigarne.
"Za sedaj nobena akcija ni obrodila sadov zato, ker ni izpolnjevala osnovnih dveh kriterijev: dovolj velikega obsega in dovolj dolge kontinuitete. Tako imenovane horuk akcije na tem področju ne morejo dati rezultatov, kar se lahko poučimo že od Nizozemcev, ki imajo za promocijo domačih knjig posebno ustanovo že skoraj 35 let in prirejajo aktivnosti za različne bralne skupine (bralci domačih romanov, bralci žanra, mladi bralci, zreli bralci itn.) nekajkrat letno. Da bi na tem področju kaj naredili in tudi premaknili, ocenjujem, da bi bilo treba letno vložiti vsaj pol odstotka obsega knjižnega prodaje. Z mikro sredstvi, ki so bila za te namene porabljena do sedaj, bodo pač tudi učinki bolj majhni."
Skoraj naključne uspešnice
V knjigi analizirate marketinške in druge mehanizme pri slovenskih uspešnicah zadnjih let. So nastale po naključju?
"Skoraj bi se lahko strinjal s tem. Če bi obstajal jasen recept, bi jih bilo gotovo več. Ta 'naključnost' velja tako za Čefurje raus! Gorana Vojnovića, za Jančarjev roman To noč sem jo videl, za Cavazzo Vesne Milek, za sLOLvenske klasike Boštjana Gorenca, za Jezero Tadeja Goloba, za Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj, če jih naštejem le nekaj. Te knjige so, ob izpolnjevanju določenih kriterijev seveda, skoraj spontano dobile tak pospešek, da so kasneje prišle do širokega kroga bralcev in kupcev. Uspešnici, ki sta bili vsaj približno načrtovani, sta bili v prejšnjem letu morda kriminalki Pogodba Mojce Širok in Leninov park Tadeja Goloba. Prva je bila zmagovalka natečaja Modra ptica, znana novinarska avtorica pa je bila, ob veliki izpostavitvi te knjige v knjigarnah, neke vrste garant za to, da jo bo v roke prijelo veliko ljudi. Marsikdo jo je potem tudi kupil. Leninov park pa je lahko gradil na uspehu Jezera, kar mu je povsem uspelo. Letos kake velike domače uspešnice še ni bilo, bomo pa videli, kaj bo prinesel knjižni sejem. Najbolje, da preverite v živo!"
