Šest desetletij po Camusu

Albert Camus je umrl star 46 let, na poti iz Provanse v Pariz. Na široki in prazni cesti je njegov založnik in prijatelj Michel Gallimard, ki je prav tako umrl, izgubil nadzor nad volanom svojega luksuznega avta, da se je ta zaletel v platano.
Konec lanskega leta je v angleščini izšla knjiga italijanskega publicista Giovannija Catellija Camusova smrt, v kateri avtor (po poročilu Guardiana) temeljito preizpraša tezo, po kateri Camus ni umrl v "navadni avtomobilski nesreči", ampak v takšni, ki jo je zaranžiral KGB, sovjetska varnostno-obveščevalna služba. Catelli je konstrukt razvil iz beležke v dnevniku češkega pesnika in prevajalca Jana Zabrana iz leta 1980. Ukaz za eliminacijo naj bi bil 1957. izrekel sovjetski politik Dimitri Šepilov, očitno so za izvršitev potrebovali tri leta, tisti, ki naj bi to povedal Zabranu, pa ni hotel izdati vira, vendar se je pridušal, da je popolnoma zanesljiv.
Razlogov za tako perfektno zakamuflirano akcijo, ki bi jo morale izdatno podpreti tudi francoske tajne službe, si sicer ni treba posebej izmišljevati: Camus je glasno podpiral madžarsko revolucijo leta 1956 in objavljal članke v podporo Borisu Pasternaku. Še preden je dobil Nobelovo, ga je poslušal ves svet, po nagradi pa sploh. Knjiga je doslej izšla v nekaj jezikih, teorija je očitno prinesla nekaterim Camusovim občudovalcem svojevrstno katarzo. Paul Auster, ki je napisal predgovor k angleški izdaji, pravi, da je Catellijeva teza tako prepričljiva, da ji je težko oporekati. Zato sam zdaj misli, da je Camus moral umreti zato, da je bil utišan.