Skrivanja je danes celo več kot v preteklosti

Festival LGBT filma je bil lani ob tem času eden tistih dogodkov, ki so jih morali zaradi epidemije covida-19 v celoti preseliti na splet. Letošnja 37. edicija tega najstarejšega slovenskega filmskega festivala tako predstavlja opogumljajočo vrnitev v kino dvorane, še posebno, ker bodo projekcije ob Ljubljani, Mariboru, Ptuju, Kopru, Idriji in Bistrici ob Sotli letos sploh prvič gostovale tudi v Slovenj Gradcu. Glavna gosta festivala bosta čilenska režiserka Nicole Costa in nemški režiser Jan Soldat, oba bosta ob predstavitvi svojih filmov v Kinoteki oziroma v ljubljanskem klubu Tiffany vodila filmski delavnici.

Organizacija mednarodnega dogodka v še vedno trajajočem epidemičnem vzdušju se že od daleč zdi stresen izziv, a direktor festivala Brane Mozetič nam pred začetkom letošnje edicije pove, da je večina skrbi vendarle prišla od drugod. "Največji stres nam je povzročila država oziroma ministrstvo za kulturo. Prejšnja leta smo bili na triletnem programu Slovenskega filmskega centra, od koder smo prejemali sredstva za festival. Letos pa smo jih na razpisu ministrstva za kulturo prejeli 44 odstotkov manj. S skoraj polovico manj sredstvi moramo torej prirediti praktično enak festival kot prejšnja leta. Nekateri distributerji so nam šli na roke in so znižali cene za predvajanje filmov, tudi nekateri drugi so priskočili na pomoč, a vseeno je ekipa celo leto delala zastonj. Če festivala ne bo mogoče prirediti v živo, ga bomo samo prestavili na drugi datum. Za selitev na splet enostavno nimamo denarja."

Na minulem Liffu smo videli, da se tematika epidemije in vseh spremljajočih političnih turbulenc razen redkih izjem še vedno ni prebila na filmska platna. Bo na festivalu LGBT filma kaj drugače? "Filmi praviloma nastajajo dolga leta in prekmalu je še, da bi se to že videlo," pove Mozetič. "Naši filmi so poleg tega še toliko bolj na margini, kar pomeni, da še težje dobivajo sredstva in nastajajo še toliko dlje. Letos imamo denimo na programu francoski film Prelomi (La fracture, 2021), ki se šele sedaj odziva na proteste rumenih jopičev v Franciji, pa so se ti odvili že pred nekaj leti. Razen kakšnega kratkega filma je za temo epidemije še prezgodaj."

Vseeno pa Mozetič meni, da nam prav obračanje v zgodovino pogosto razstira pomembne teme iz LGBT skupnosti. "Tu je avstrijski film Velika svoboda (Große Freiheit, 2021), ki se nanaša na dogajanje med drugo svetovno vojno, ko so homoseksualce zapirali v taborišča. Po koncu vojne jih niso spustili na prostost, temveč so jih samo preselili v civilne zapore. Ta zakon iz začetka 20. stoletja, ki je kaznoval istospolne aktivnosti, je v Zahodni Nemčiji veljal vse do začetka 70. let, medtem ko so ga v Vzhodni Nemčiji ukinili že mnogo prej, tako da je veliko zahodnonemških gejev prebežalo tja. To so tovrstne obrobne teme, o katerih se še vedno malo govori."

Na festivalu se sicer trudijo, da bi gledalcem ponudili čim bolj raznolik program, ki bi dopolnil tisto, kar ponujajo dominantni medijski kanali. "Na leto si ogledamo 110 do 120 filmov, od tega jih izberemo 15 do 20, odvisno od razpoložljivih sredstev. Pokriti poskušamo celoten svet. Zelo smo dojemljivi za azijske filme. Veseli smo vsakega filma, ki prihaja iz arabskih in afriških držav. Zelo veliko se dela tudi v Južni in Srednji Ameriki. Ameriški filmi so mogoče nekoliko bolj v drugem planu, ker so na neki način skomercializirani. Morda v ZDA res delajo najboljše dokumentarce, igrani filmi pa že preveč koketirajo s publiko. Trudimo se biti kvaliteten festival in to je tudi oznaka, ki se nas drži po Evropi."

Festival LGBT filma ni samo najstarejši slovenski mednarodni filmski festival, temveč tudi nasploh najstarejši festival LGBT filmske produkcije v Evropi. V 37 letih je dogodek prešel dolgo pot, na njej se je močno spreminjalo tudi občinstvo. "Na začetku je bil ta dogodek nekaj posebnega. Vsa alternativna publika je bila zraven. V prvih letih večina publike sploh ni bila LGBT, temveč je vključevala vsa družbena gibanja, ki so bila zelo povezana in odprta. Nato je 90-ih letih v družbi zavladalo zelo sproščeno vzdušje in je ta populacija prišla ven. Takrat je publiko začela v celoti sestavljati populacija​ LGBT, ki je polnila dvorane tudi pri težjih filmih, kakršen je denimo bil Jarmanov zadnji film Blue (1993). Kasneje se je ta publika malce skomercializirala. Z delno asimilacijo te populacije v hetero družbo, z digitalizacijo in internetom ter z večjo homofobijo v zadnjih desetih letih je zdaj vedno manj ljudi, ki so se pripravljeni pokazati na tovrstnih dogodkih. Neke vrste skrivanja je danes celo več, kot ga je bilo v preteklosti. Medtem ko tovrstni festivali v Londonu, Parizu, Københavnu in Pragi beležijo nenehen porast gledalcev, jih je pri nas vse manj," razloži Mozetič.

Razveseljivo je, da festival LGBT filma še naprej utrjuje svoj položaj v šestih mestih zunaj prestolnice. Vseeno pa tovrstna gostovanja spremlja mešanica optimizma in težav. "Naše sodelovanje z Mariborom denimo traja že okoli desetletje, a so tam stalno težave, ker ni publike. Nihče ne pride gledat teh filmov. Po drugi strani pa zelo dobro sodelujemo s Ptujem in njihovo gimnazijo. Njihovi dijaki pridejo pogledat film in se po projekciji o njem pogovarjajo. To je tudi edina gimnazija v celi Sloveniji, s katero sodelujemo. Nobena druga ni zainteresirana ali pa si ne upajo. Niti v Mariboru, Idriji ali Kopru. Letos je prvič zraven Slovenj Gradec, kjer imajo močno aktivistično zaledje, in verjamem, da bodo dobro obiskali projekcijo, ki je na sporedu."

Mariborske projekcije bodo letos od 15. decembra dalje odvile v Intimnem kinu GT22, ptujske v Mestnem kinu, slovenjgraška projekcija pa v Koroški galeriji likovnih umetnosti.