Prav na dan, ko je umrl Dušan Jovanović, pobudnik v Ljubljani delujočega Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš, so organizirali spletni pogovor v društvu - med pisateljicama z impresivnima bibliografijama, brezkompromisnima borkama proti nacionalizmu, vojni in etničnim, nacionalnim omejevanjem v književnosti, kulturi in drugod, Dubravko Ugrešić in Svetlano Slapšak. Prva je bila primorana zapustiti Zagreb in živi v Amsterdamu, druga pa je morala iz Beograda in je odšla v Ljubljano. Kot je dejala gostiteljica pogovora Biljana Žikić, predsednica SKC Danilo Kiš, sta bili zaradi močno artikuliranega antinacionalizma prisiljeni zapustiti mesti, kjer sta živeli in delali, ter nadaljevati v tujini. Pogovor prijateljic, sotrudnic v boju, je bil duhovit, sproščen in poln iskrivih misli, reminiscenc in poudarkov.
Dubravka Ugrešić je najprej sočustvovala z rojaki, prizadetimi v potresu. Svetlana Slapšak pa je omenila izjemno recepcijo Ugrešićeve na Poljskem, o kateri je nedavno govoril direktor Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana Goran Injac, ki je tam dolgo živel. Ugrešićeva je izjemno znana in priljubljena med Poljaki, celo mnogo bolj od nobelovke Olge Tokarczuk. Presenetljivo "novico s terena" je Ugrešićeva takole komentirala: "Imam srečo, da me prevajajo, in to mi je zelo zanimivo, tudi kot nekdanji kritičarki in literaturologinji na filozofski fakulteti v Zagrebu. Na Poljskem sem po padcu Berlinskega zidu doživela neverjeten interes in razumevanje publike, kar mi je laskalo po vsem nerazumevanju in grdem, ki so se mi dogajala v tako imenovani domovini. Najbolj me je presenetilo, da sta bila v publiki na moji poljski predstavitvi mama in sin, vsak s svojim primerkom moje knjige. Mladim je bilo privlačno nekaj, česar niso slišali od svojih staršev; poistovetili so se s postkomunistično situacijo, ki jo opisujem ponekod v svojih knjigah. Upala sem celo, da bo Poljska neke vrste mediator za vse vzhodnoevropske književnosti. Še vedno ima močne katedre za slovanske jezike, še iz časov komunizma, ogromno se prevaja iz teh književnosti. Seveda pa trg dela svoje, in odkar so knjigarne začele dobivati tudi po šest tisoč dolarjev, da bi knjiga nekega založnika bila v izložbi dva tedna, je tudi poljski trg preplavljen kot vsa druga tržišča s kakimi desetimi avtorji globalnih bestsellerjev. Interes za regionalne, 'bratske' književnosti pa upada. Želim si, da bi me kdo demantiral."
Dubravka Ugrešić
Je ena najvidnejših evropskih pisateljic in esejistk. Od zgodnjih postmodernističnih izletov do elegičnih soočenj v fikciji in eseju z razpadom domovine Jugoslavije in padcem Berlinskega zidu pa vse do nedavnega pisanja o popularni in literarni kulturi je delo Ugrešićeve zaznamovala redka kombinacija ironije, polemike in sočutja. Diplomirala je iz primerjalne in ruske književnosti in delala na Inštitutu za literarno teorijo Univerze v Zagrebu. Uspešno je gradila vzporedni karieri pisateljice in raziskovalke.
Ko se je leta 1991 začela vojna v nekdanji Jugoslaviji, je odkrito zavzela protivojno držo in kritično secirala nazadnjaški hrvaški in srbski nacionalizem ter vojne zločine, zato je postala tarča nacionalističnih novinarjev, politikov in pisateljev. Zaradi dolgotrajnega javnega preganjanja in vztrajne zlorabe medijev je leta 1993 zapustila Hrvaško. Ima se za "nadnacionalno" ali "postnacionalno" pisateljico in zagovarja avtorjevo pravico do neupoštevanja etničnih in nacionalnih meja, zlasti kadar so vsiljene. Njene knjige so prevedene v trideset jezikov. Predavala je na številnih ameriških in evropskih univerzah, med njimi so Harvard, UCLA, Columbia in Free University of Berlin. Dobila je več pomembnih literarnih nagrad.
To niso bili enaki pejsaži
Slapšakova je opozorila na nekaj ključnega, povezanega z našimi prostori, na travmatičen odnos do domovine. Ugrešićeva meni, da Zahod vsak komunizem, pa naj bo sovjetski, poljski, češki, pojmuje enako. Povsod je bilo izrazito disidentsko gibanje, padec komunizma se je zdel z zahodne perspektive povsod enak. A ni bil. Velika je bila denimo razlika med romunskim in jugoslovanskim komunizmom, realnost je zahtevala drugačno razumevanje, čeprav sta Tito in Ceausescu nosila bele obleke in lovila kapitalce. "Meni so te razlike blizu, ker sem svoja najstniška leta vsako poletje preživljala v bolgarski Varni, kjer sem imela stare starše. Eno leto sem preživela tudi v Sovjetski zvezi sredi 70-ih, v času Brežnjeva. Tudi Madžarska me je zanimala. Zame to niso bili enaki pejsaži. To se je prepoznavalo tedaj tudi v knjigah naših priljubljenih avtorjev - Hrabala, Kundere, v priljubljenih filmih. Vse to je danes izbrisano in se je porazgubilo, ker so prišle nove populistične vlade. Jugoslavija ni imela disidentske zgodbe," je opozorila Ugrešićeva in naštela tri glavne YU-disidente: Milovana Đilasa, Mišo Mihajlova in Vlada Gotovca.
"Tudi Slovenija ima svoje, a to ni bila underground kultura, kakršna je bila v Sovjetski zvezi. Ko smo izšli iz 'mračnega komunizma', se je Jugoslavija hotela prilagoditi. Njen glavni motiv vsega skupaj je bil nacionalizem, ne komunizem, tega ni nikoli priznala. Prikazovala se je kot dvakratna žrtev - komunizma, diktatorstva in svojega boja za nacionalno neodvisnost. To, kar sedaj vsa ta okolja karakterizira, je antikomunistični drive. Kje se skriva ta komunizem, saj so vsi nekdanji komunisti na oblasti? Cveti pa, nežno rečeno, 'ordinarni populizem', ki ga poosebljajo tako Trump kot Plenković in Vučić," pravi Ugrešićeva.
Antikomunistični drive karakterizira vsa naša okolja v regiji danes
Kje so osvobojeni ustvarjalci
Slapšakova v Đilasu in Mihajlovu ne vidi nekih disidentov. "Ni bilo kaj prida pri njima prebrati, razen kritike komunizma. Mi smo to disidentstvo imenovali 'untergrunt', ne underground tiste čase. Živeli smo kolikor toliko svobodno. Z nacionalizmom pa se je pojavilo nekaj travmatičnega, kar je na Zahodu najslabše razumljeno, to je, da smo vsi zatirani od vseh. Za razliko od poljskih, madžarskih, čeških nacionalnih zgodovin se mi organiziramo kot nove nacije, a te naše domovine so domovinice. Male in ljubke. Ta mitologija ne deluje dobro. In religija? Obe se strinjata, da je mnogo iskrenih vernikov, a malo novih velikih teoloških del, ki bi jih zadnja tri desetletja nove svobode pričakovali. Imamo pa religiozni teror in populizem." Tudi o filmu sta se pogovarjali, izhajajoč iz Menzlove klasike Strogo nadzorovani vlaki. "Zakaj se danes ne navdušujemo več nad novim češkim ali madžarskim filmom?" se sprašuje Ugrešićeva. "Kje so osvobojeni ustvarjalci in ustvarjalke zdaj, ko lahko vsak dela, kar hoče?"
Kje so osvobojeni ustvarjalci in ustvarjalke zdaj, ko lahko vsak dela, kar hoče?
Slapšakova odgovarja, da nimajo denarja, ker država ne financira več kulture tako, kot jo je nekoč. V novih državah tudi ne obstaja trg niti razred bogatašev, ki bi se usposobil ceniti umetnost. Ni mecenatstva, ni filantropije, ni institucij, ki bi se materinsko ukvarjale z umetnostjo. Ni niti popolne neoliberalne svobode niti državne podpore. Država kontrolira in cenzurira, nekaj plača, nekaj ne. Plačuje zvečine slabe psevdopatriotske reči."
Svetlana Slapšak
V Beogradu je doktorirala iz antičnih študij. Bila je ena od treh urednic satiričnega študentskega časopisa Frontisterion, ki je bil prepovedan in uničen že s prvo številko. Odvzeli so ji potni list od leta 1968 do 1973, v 1975 in 1976 ter v letih 1988 in 1989. Bila je zasliševana, spremljana in mučena s strani policije in tajnih služb. Dobila je univerzitetno štipendijo in nagrado kot najboljša diplomantka beograjske univerze. Med letoma 1972 in 1988 je bila zaposlena na Institutu za književnost in umetnost v Beogradu, izgubila službo, bila predsednica odbora za svobodo izražanja Združenja srbskih književnikov, sestavila preko 50 peticij. Leta 1991 se je preselila v Ljubljano. Z možem Božidarjem Slapšakom je organizirala podpisovanje peticije proti smrtni kazni 1983. Predlagana je bila med tisoč ženami za mir za Nobelovo nagrado za mir 2005. Predavala je na mnogih jugoslovanskih, evropskih in ameriških univerzah, bila dekanka podiplomske fakultete ISH v Ljubljani od 2003 do 2014. Odpuščena je bila z ISH, ko so lastniki fakulteto prodali. Med letoma 2009 in 2019 je bila predsednica SKC Danilo Kiš. Je dobitnica številnih mednarodnih nagrad za svoj bogati knjižni opus.
Kot je dejala Ugrešićeva, je književnost danes tržišče, ki ima svoje dominantne obrazce. "Vsi živimo pod enim jezikovnim imperijem, angleškim. Kako bi poznali japonske pisce, če ne bi bili prevedeni v angleščino? Nekoč ni bilo trga, obstajali so veliki državni pisci kot Dobrica Ćosić, vzhodnoevropska književnost je bila drugačna in bila je privlačna. Občutila se je energija, da se mora nekaj povedati, kot se mora in kar se mora. Poglejmo Kundero. Tudi Rusi so kritiko stalinizma že zelo zgodaj opisovali v umetnosti. Spomnimo se samo odličnega Mihaila Zoščenka." Danes sodobna umetniška praksa še ni obsodila populizma. Tradicija kritičnosti, ki odlikuje cel vzhodni del Evrope, je vredna novih in novih branj, sta se strinjali obe. Nekoč smo imeli drugačen odnos, Čehe smo imeli za svoje, Beograd, Reka, Zagreb so neverjetno ažurno prevajali v preteklosti. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bil jugoslovanski prevajalski bum, pravi Ugrešićeva, v prevajanju smo bili na drugem mestu, za Nizozemsko, ki je bila tedaj prevajalski raj.
Ugrešićeva je prijateljico spomnila, kako je pred desetletji, ko je bil v zraku vonj smodnika in je bilo zasedanje jugoslovanske skupščine, predlagala, da bi se ženske preoblekle v čistilke in brez besed začele čistiti skupščino med zasedanjem. "Svojih idej se ne spominjam," je med smehom priznala Slapšakova, o slovenskih protestih preteklega leta, ki se jih je udeleževala, pa dejala, da je bila polovica udeleženk starejših žensk, ki so bile najbolj glasne. Ugrešićeva je dodala, da so tudi Feral (v devetdesetih najvidnejši forum kritične javnosti na Hrvaškem) najbolj kupovale njena mama in njene vrstnice, kar feralovcem najbrž ne bi bilo všeč.
Take razgovore bi bilo dobro voditi mesečno, sta si bili za konec edini pisateljici.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
