V okviru projekta Šoa - spominjajmo se 2021, ki ga je med 18. in 27. januarjem pripravil Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, je Združenje Epeka iz Maribora v sodelovanju z društvom Kralji ulice pripravilo spletno razstavo Kliči me po imenu mariborske fotografinje Jasmine Vidmar.
Umetniški projekt naslavlja kompleksna vprašanja stereotipizacije mladih Rominj in Romov ter posledice za identiteto mladih, ki so na tovrstne načine označeni in obravnavani v širši družbi. To je prva Epekina razstava v letu 2021 in prva po tem, ko so izgubili galerijski prostor na Koroški cesti 8, kjer so več let ob minimalni podpori pripravljali vrhunske kulturne dogodke. Razstava je zato na ogled v hodnikih stanovanjskega bloka v Preradovičevi ulici 17, kjer biva velik del mariborske romske skupnosti. Kam se umešča v opusu Jasmine Vidmar, katere kredo je spoprijemanje s stereotipi, družbenimi predsodki, mejnimi fenomeni? Spomnimo se samo njenih zadnjih projektov: Začasni naslov, Na Ig 25, Tukaj boš pa zdaj doma (ženski in moški zapori), Ptičja hišica (Azilni dom v Ljubljani).
"Fotografija je moj osrednji medij komunikacije. Ko vizualiziram prostore, ljudi, občutke …, jih vizualiziram skozi fotografske podobe. V zadnjih letih se javno predstavljeni projekti res dotikajo mejnih področij - Začasni naslov, Na Ig 25, Tukaj boš pa zdaj doma (ženski in moški zapori), Ptičja hišica (Azilni dom v Ljubljani), v katerih preizprašujem medsebojno vplivanje in delovanje prostorov in ljudi v izjemnih in mejnih situacijah. Zanimajo me vidne in nevidne sledi v prostorih, pokrajinah in ljudeh, ki so lahko posledice nas ali drugih ali posledice delovanja sil, na katere vsaj na prvi pogled nimamo veliko vpliva. Še nekaj tovrstnih projektov imam pripravljenih. Ti še čakajo na svojo priložnost."
Pogosta srečanja z romsko skupnostjo
"Razstava Kliči me po imenu ni tako daleč od tega, kar počnem. Preizprašuje vplivanje tistih in takšnih sil na priložnosti v življenju posameznic in posameznikov, na katere pravzaprav nimajo vpliva. Pri svojih službenih obveznostih se s pripadnicami in pripadniki romske skupnosti pogosto srečujem. Med njimi je kar nekaj ljudi, ki jih s ponosom štejem za svoje prijateljice in prijatelje. Njihova ujetost v večne kroge obrobnosti se me je globoko dotaknila. Zavedanje, da na to, kam in komu se rodiš, nimaš nobenega vpliva. Te pa to, na kar nimaš nikakršnega vpliva, globoko označi in vpliva na to, kakšne bodo tvoje priložnosti in možnosti izbir v življenju. Mladi fantje in dekleta, pripadnice romske skupnosti, so temu izjemno izpostavljeni. Pri njih značilnost njihove narodnostne pripadnosti pogosto zasenči vse njihove druge sposobnosti in jim krade možnosti napredovanja v življenju," pravi Jasmina Vidmar.
Razstava pa ima še nekaj nivojev, ki pridejo do izraza samo v fizičnih postavitvah in dogodkih. Obiskovalci imajo ob dogodku otvoritve možnost izbire zanj ali zanjo značilnega stereotipa, ki si ga izberejo med že pripravljenimi ali pa si izdelajo svojega. Z nalepko izbranega, lastnega stereotipa označijo sami sebe, da bi se vsaj za trenutek zavedali, spomnili, kako boleči, neprijetni znajo biti stereotipi. Del razstave je tudi ogledalo, ki provocira naše videnje nas samih - koga vidiš, ko gledaš sebe, sebi ljubljeno osebo ali žensko, moškega, Roma, muslimanko, katoličanko, Madžara ..., pojasnjuje avtorica razstave.
Relativno zamejena demokratičnost
Organizator razstave Epeka je izgubil svojo galerijo na Koroški - kaj meni o tem umetnica, ki je večkrat plodno sodelovala s to institucijo?
Mesto se lišpa, spreminja, takšno, kot postaja ali želi postati, potrebuje tudi Epeko
Kako kot umetnica preživlja te tesnobne čase in kako kot generalna sekretarka Skupnosti občin Slovenije? "Ti časi so tesnobni, silijo v omejevanje in spreminjanje vsega tistega, kar smo, sem nekoč imenovala življenje. Soočanje z odtujenostjo, pomanjkanjem bližine, statičnostjo in zaprtostjo zahtevajo voljo in medsebojno podporo. Danes cenim marsikaj tistega, kar sem še pred dobrim letom štela za samoumevno. Hvaležna sem za ljudi, s katerimi si na takšno ali drugačno razdaljo delim te dneve. Hvaležna za živali, ki zasedajo najboljše položaje v stanovanju, da na koncu namesto na udobnem stolu končam na tleh, in hvaležna za mestni park, v katerem se ljudje še znamo nasmehniti drug drugemu.
V Skupnosti občin Slovenije za tesnobo ni časa. Občine, in mi z njimi, imajo v teh posebnih časih še več obveznosti in po mojem globokem prepričanju in vedenju jih večinsko dobro opravljajo."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
