V 70. letu starosti je umrl bosansko-hercegovski pisatelj in eden od najpomembnejših evropskih avtorjev Dževad Karahasan.
Dževad Karahasan se je rodil leta 1953 v Duvnem. Književnost je študiral v Sarajevu in doktoriral v Zagrebu. Pred vojno v BiH je delal kot profesor in dekan na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu. Pozneje je bil profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Sarajevu, poučeval pa je tudi na univerzah v Salzburgu, Innsbrucku, Berlinu in Baslu, zaposlen pa je bil tudi v občinski upravi mesta Gradec, kjer je živel v zadnjem obdobju.
Je avtor številnih dram, najbolj pa je znan po svojih romanih Vzhodni divan, Šahrijarjev prstan, Sara in Serafina, Nočni shod, O čem pripoveduje pepel (Seme smrti, Tolažba nočnega neba in Vonj po strahu) ... Beremo jih lahko tudi v slovenščini, v odličnih prevodih Jane Unuk.
Karahasan je prejemnik številnih zelo pomembnih nagrad, Herderjeve in Goethejeve, nagrade Heinricha Heineja, pa tudi mednarodne literarne nagrade Vilenica. V utemeljitvi Goethejeve nagrade, ki jo je prejel leta 2020, so zapisali, da Karahasan v svojih delih posreduje med Vzhodom in Zahodom, med islamom in krščanstvom. V njih se zavzema za trajno preseganje meja, naj bodo politične ali kulturne. Njegova dela so prevedena v 15 jezikov.
Še lani februarja je nastopil na Malem odru SNG Maribor, z njim se je v okviru Literarne postaje Mariborske knjižnice pogovarjal bibliotekar Semir Atić. Karahasan je med drugim govoril o trilogiji O čem pripoveduje pepel, ki je izšla pri Beletrini, v njenem izhodišču in središču pa je zgodba o srednjeveškem perzijskem matematiku, astronomu, filozofu in pesniku Omarju Hajamu. "Pri Hajamu najbolj občudujem, da globok obup izraža s toliko humorja. Obsesivno sem ga bral in se mu najbolj približal, ko sem sam doživljal hude udarce ob izgubi osebne knjižnice, sarajevske vječnice - univerzitetne biblioteke, ko sem se bal, da bom izgubil svoje mesto, ko sem izgubil hišo, ko sem spoznal, da se nimam h komu vrniti v svoje Duvno, ko sem spoznal bolezen ... Že dolgo se slabo počutim v svetu, ker ugotavljam, da ne sodim v ta čas. Vsi ljudje imajo same odgovore, jaz edini pa imam sama vprašanja in niti enega odgovora. Tukaj sem se spomnil nesrečnega Hajama, ki je živel v podobnem času fundamentalizma."
Leta 2019 je v intervjuju za Večer (z njim se je pogovarjala Kristina Božič) med drugim povedal: "Mnogi deli kulture in žal tudi izobraževanja danes previdno ljudem odvzemajo spominjanje. S tem se uniči ali vsaj poenostavi človeška identiteta. Danes za starogrške izraze uporabljamo anglizme. Kybernētikḗ je cyber. No, ni: za kibernetiko gre, za vraga. Živimo v dobi, ko se vse reducira na sedanji trenutek in to postaja oblika diktature. Vse očitnejše in močnejše so zahteve po enoznačnem razumevanju sveta. Na Finskem se otroci ponekod ne učijo več rokopisa. A ta je pomemben del naše identitete. Jezik nam služi, da lažemo, roka pa je iskrena, brani nas. Kultura danes zahteva od ljudi preprostost in enoznačnost. V Avstriji je na plakatih velik napis: 'Če je ekonomično, je dobro za vse.' Popolnoma nesmiselno: grozno nam lažejo. Ne spomnim se, da bi nas že kdaj tako skrbelo za ekonomijo in gospodarstvo. Je dobro človeku, ki ga je zapustila žena in mu je umrl otrok, ekonomija pa cveti? Briga ga za ekonomijo, človek je! A trenutna kultura zahteva, da ljudje funkcionirajo, namesto da bi zares živeli."
