Dževad Karahasan: Že dolgo vidim, da ne sodim v ta čas

Literarna postaja Mariborske knjižnice je tokrat gostila bosanskega pisatelja mednarodnega slovesa Dževada Karahasana. Pri Beletrini je izšla kultna trilogija Seme smrti, Tolažba nočnega neba in najaktualnejši roman, ki je izšel pravkar, Vonj po strahu. V središču vseh treh del je življenjska zgodba o srednjeveškem perzijskem matematiku, astronomu, filozofu in pesniku Omarju Hajamu. V slovenščini imamo tudi njegova dela Dnevnik selitve, Vzhodni divan, Nočni shod, Sara in Serafina, vsa v prevodu Jane Unuk.

S Herderjevim in Goethejevim nagrajencem, prejemnikom vilenice, nagrade Heinerja Heineja, ki živi med Berlinom, Gradcem in Sarajevom, se je pogovarjal v bosanščini bibliotekar Semir Atić, Karahasanov rojak, kar je dogodku dodalo sugestivnost in žlahtno bližino. Dževad Karahasan (1953) je študiral primerjalno književnost in teatrologijo v Sarajevu, doktoriral iz literarne teorije v Zagrebu. Bil je gostujoči profesor na več avstrijskih in nemških univerzah, nazadnje pa graški mestni pisar in profesor primerjalne književnosti in dramske teorije v Sarajevu.

Mladost, polna svetlobe in tišine

Moderator je s pisateljem začel z njegovim rodnim Duvnom, otroštvom, šolanjem, literarnimi začetki. Mesto (ki se danes imenuje Tomislavgrad, op. p.) je bilo naseljeno že pred Rimljani. Njegova mladost je bila polna svetlobe in tišine, zato je bila lepa. "Sonce je tam tristo dni v letu in kjer je toliko svetlobe, se vse zdi razkošno. Moje odraščanje je bilo silno revno, Duvno je bilo kaznovano mesto. Tu se ni vlagalo niti nič gradilo. Mati je bila muslimanka - vernica, oče komunist, ki je umrl pod Titovo sliko. Razočaral sem ga, ker nisem hotel spreminjati sveta, trudil sem se ga le razumeti, akcija me ni zanimala. Moj oče je bil v zaporu, ker je organiziral štrajk, bil partizan od prvega dne, imenovan za ministra za delo v prvi bosanski vladi, a po dveh mesecih je zaprosil, da ga odpustijo, ker je pogrešal teren. In tak človek ima sina, ki celo svoje življenje raje opazuje, poskuša razumeti ..."

Zoper privilegirano pozicijo avtorja

Na akademiji scenskih umetnosti je bil Karahasan zelo priljubljen in spoštovan profesor in na začetku je pisal dramske tekste. Drama mu je kot forma blizu, ker vzbuja iluzijo, da ni odvisna od avtorja. Hkrati je pisal tudi prozo, poetiko je prevzel od Platona, njegovih dialogov. Misliti formo mu je najpomembneje in kontrola svojih lastnih občutij, pozornost za glasove drugih. "V šali pravim, da v mojem romanu ni niti enega stavka, ki bi ga jaz izrekel. Vse misli govori, občuti eden od junakov. Esej je integriran v moj roman in v monolog enega od likov," pojasni avtor, ki zmeraj pušča svojim junakom, da žive svoje življenje. Kolikor bralcev, toliko interpretacij. V Evropi še zmeraj vlada romantični kult pisatelja genija. Prvi, ki je na to reagiral, je bil Jacques Derrida s svojo dekonstrukcijo. Samo pisec naj bi razsojal, kaj je v delu relevantno, a to privilegirano pozicijo avtorja je treba dekonstruirati, ker književno delo mora živeti svoje življenje, prerezati je treba popkovino z avtorjem. Vsak bralec med branjem vpisuje v roman svoje izkušnje, emocije. Če se to ne zgodi, je izostalo estetsko doživetje.

Ključni roman za razumevanje Karahasanove poetike je, kot je poudaril moderator, Vzhodni divan, ki je nastal še za časa nekdanje Jugoslavije, leta 1989. Izzval je ogromno pozornost stroke in javnosti. Je direkten odgovor na Goethejeveo delo Zahodno-vzhodni divan. Goethe je pisal že v času, ko je vladala v svetu strašna islamofobija in danes je enako. V tej klimi ne zna biti rasist kot njegovi zahodni pisateljski kolegi, ki nasilje, pornografijo, vse slabo umeščajo zmeraj na Vzhod, denimo Perzijska pisma Montesquieuja. Med Vzhodom in Zahodom je komunikacija mogoča, napačno je med tema dvema svetovoma umetno ustvarjati prepad. Zmeraj nastane med tistimi, ki mislijo, da so lastniki resnice, in tistimi, ki jo iščejo," razloži Karahasan, ki se sprašuje, kaj bi se zgodilo njegovemu ljubemu učitelju Frančišku Asiškemu, če Cerkev ne bi bila v krizi. Na grmadi bi gorel. Človek, ki temeljne principe nekega kolektiva jemlje resno, ne konča dobro. "Ne verjamem, da je med Vzhodom in Zahodom resnično prepad."

O današnji agoniji Bosne je tudi tekel pogovor. Leta 1993 je Karahasan napisal pretresljiv esej o srednjeveškem obleganju Sarajeva in razmišljal o razkrajanju svetov. Tisti, ki smo preživeli vojna leta v Sarajevu, smo bili priče razpadu civilizacijskih vrednot, je dejal Atić. "Francoski intelektualci niso razumeli, da Sarajevčanom ni bilo najhuje, ko so ostali brez vode, kurjave, ampak ko jim je razpadel svet vrednot, ki je vladal dotlej. Zgodba s Francozi se nadaljuje, je dejal pisatelj: André Glucksmann je zapisal, da ga vznemirja dejstvo, da je Karahasan ponosen na to, da v njegovih romanih žive skupaj katoliki, pravoslavci, muslimani in židje. Pravi, da v njegovem bloku živijo ljudje iz dvajsetih nacij in religij. Vprašal sem ga, ali je Indijec, ki stanuje preko ceste njegovega doma, hindujec, budist ali musliman. Pojma ni imel, sam pa sem mu povedal, da jaz vem za vse praznike, ki jih v letu praznujejo katoliki, kako jim je treba čestitati. Citiral sem mu Goetheja, ki pravi: toleranca brez ravnodušnosti bi lahko bila ključ za družbo, ravnodušna toleranca, ki temelji na nepoznavanju, pa je nevarna."

O angažmaju in jeziku

Kje je mera angažirane književnosti, da ni propaganda? Kdaj je ravnodušnost v literaturi nedopustna? "Že Čehov je rekel, da ni konservativec, reformist, evolucionist niti liberal, ampak človek, ki z odprtimi očmi gleda svet in skuša razumeti ljudi okrog sebe. V tem pogledu je Čehov moj najpomembnejši učitelj. Temeljna razlika med tako imenovano angažirano in neangažirano literaturo je, da neangažirana starinska književnost temelji na etičnih načelih, ne ideoloških. Vsi smo zastrupljeni z ideologijo. Ko okupiramo državo, jo v bistvu osvobodimo. A etični principi tega ne dovoljujejo. Če hoče biti književnost zvesta sebi, mora misliti etično."

Kaj pomeni materni jezik pisatelju, ki ne živi v domovini? "Eksil je predvsem vprašanje jezika. Pisec je tudi v svojem rodnem mestu nekako v eksilu. Če človek uporablja v vsakdanji komunikaciji do 3000 besed, pisatelj hoče poznati celoten jezik. Ko sem postal častni član nemške akademije za jezik in književnost, sem v svojem govoru dejal, da sicer govorim v nemščini, a v tem jeziku sem le gost. Trudim se biti dostojen, dobrodošel gost, a nikoli ne bom v nemškem jeziku mogel psovati, izražati emocij, ki jih skušam hkrati skriti in pokazati. Nemški jezik se ne spominja mojih izkušenj, v njem nimam strahu pred sušo, ne znam se igrati v njem. Predavam v nemščini, tudi uživam v tem, a ne spominjam se izkustva kolektiva, ki mu pripadam. Muslimani na Balkanu 70 let živijo v državi, kjer jim vsi pojasnjujejo, da so ostanek okupacije in nasilja. Imamo izkušnjo manjšine v svoji hiši in tega v nemškem jeziku nimam. Moja materinščina se spominja zgodovinske izkušnje skupnosti, ki ji pripadam."

Vonj po strahu, zadnji del trilogije, prikazuje Omarja Hajama osamljenega in v odnosu do mladega Bosanca Vukca avtor vnese bosanski kontekst. "Pri Hajamu najbolj občudujem, da globok obup izraža s toliko humorja. Obsesivno sem ga bral in se mu najbolj približal, ko sem sam doživljal hude udarce ob izgubi osebne knjižnice, sarajevske vječnice - univerzitetne biblioteke, ko sem se bal, da bom izgubil svoje mesto, ko sem izgubil hišo, ko sem spoznal, da se nimam h komu vrniti v svoje Duvno, ko sem spoznal bolezen ... Že dolgo se slabo počutim v svetu, ker ugotavljam, da ne sodim v ta čas. Vsi ljudje imajo same odgovore, jaz edini pa imam sama vprašanja in niti enega odgovora. Tukaj sem se spomnil nesrečnega Hajama, ki je živel v podobnem času fundamentalizma."

Tone Partljič iz publike je spomnil na prvo srečanje z gostom, ki je bil v Mariboru pred 45 leti kot selektor Borštnikovega srečanja in so ga kolegi predstavili tedaj kot najpametnejšega dramaturga v Jugoslaviji. O Karahasanovih knjigah, ki jih je bral, je dejal, da so ga zelo vznemirile. Gosta je vprašal, kaj meni o Bartolovem romanu Alamut. Karahasanu se zdi roman Alamut sijajno delo, a njegovo branje Hasana Sabaha in Bartolovo ne korespondirata. "Sem ga pa mnogim priporočal v branje," je dejal. Dan kasneje je nastopil v Ljubljani na Fabuli pred Fabulo.