V starosti 80 let je umrla nemška vizualna umetnica Rebecca Horn. V mednarodnem prostoru je veljala za eno najbolj prepoznavnih osebnosti sodobne umetnosti. Leta 2012 se je v okviru Evropske prestolnice kulture s svojimi deli predstavila tudi v Umetnostni galeriji Maribor.
Horn je študirala na umetniških fakultetah v Hamburgu in Londonu, preden se je za več let preselila v New York in kasneje v Pariz. Od leta 1989 je kot prva profesorica skoraj dve desetletji poučevala na Univerzi za umetnost v Berlinu. Ameriški muzej Guggenheim ji je leta 1993 posvetil veliko retrospektivo, ki je pozneje kot potujoča razstava gostovala po Evropi.
Ob razstavi Maribor Project se je za Večer z njo pogovarjala Melita Forstnerič Hajnšek, v pogovoru sta se dotaknili več postaj njene poti, med drugim je spregovorila o svojih umetniških začetkih: "Ni posebnega načrta v vsem tem, kar delam. Je bolj igra naključij. Poglejte samo moj nenavadni začetek. Ko sem v šestdesetih letih v Hamburgu študirala umetnost, tudi kiparstvo, sem delala s poliestrom in nihče mi ni tedaj povedal, da je nevarno, da steklene volne ne smem vdihovati. Zbolela sem zelo resno in eno celo leto pri rosnih dvajsetih preživela v bolnišnici. Izgubiti celo leto na začetku umetniške poti bi lahko bilo usodno, a hotela sem v umetnosti naprej in imela sem dosti časa za razmislek o tem, kako naprej. Močno sem si želela biti v umetnosti. Moje telo se je spremenilo v skulpturo in razvila sem posebne forme podaljškov telesa. Šivala sem jih na postelji in razvila performanse z dvema, tremi ljudmi v interakciji. Testirala sem njihovo hojo, obnašanje, odnose, a o tem je že ogromno napisanega.''
Spregovorila je tudi o Stolpu brezimnih, ki ga je posvetila vojnim beguncem iz Jugoslavije. ''Bila sem v Sarajevu in doživela sem begunce na Dunaju, z violinami, raztepene po vseh stopniščih. Dunaj je v času balkanskih vojn znova postal obmejno mesto Balkana. Pred vhodi v stanovanjske hiše in v hodnikih podzemne sem gledala ljudi brez potnih listov, jezika, a z violinami. Ta zvok se je naselil vame z vso silovitostjo. Ničesar niso imeli, le glasbo in bolečino. Brezimni so jih imenovali Dunajčani in cel godalni orkester sem jim posvetila, kot krik upora. Takrat sem prihajala z razstave v Guggenheimu v New Yorku in odhajala na Dunaj, v Berlin, London. Hotela sem jim posvetiti poseben projekt. Našla sem stopnišče v štirinadstropni vili na dunajskem Naschmarktu in zasnovala spiralasto konstrukcijo iz lestev za obiranje sadja. Tako je nastal Stolp brezimnih, obesila sem na kline devet violin in dodala glasbo. Romski violinisti so godli vsak dan pri moji instalaciji, tri mesece je trajalo. Cel koncert so uprizorili vsak dan.''
