Igralcev in drugih gledaliških ustvarjalcev ni na seznamu za prednostno cepljenje proti covidu-19. Pa je narava njihovega dela takšna, da se bližini drugega človeka ne morejo izogniti in je v procesu priprave uprizoritev že marsikdo zbolel. Temu temeljnemu humanem argumentu lahko priključimo še družbenoekonomskega: gledališki ustvarjalci so zaposleni v javnem sektorju, tako kot zdravstveni delavci, šolniki, policisti, sodniki. Za svoje delo so plačani, ker je to delo za državo in državljane pomembno. Zato bi moralo biti v interesu države, da poskrbi, da lahko delo tudi opravljajo.
Zakaj jih ni na seznamu in kdaj bodo lahko, cepljeni ali ne, igrali za živo publiko, smo vprašali predsednika Kolegija direktorjev slovenskih gledališč Uroša Korenčana. Kolegij se je sestal v ponedeljek popoldan.
"Nacionalna strategija cepljenja je, kakršna je. Bila je novelirana, ampak zdaj je nespremenljiva. To možnost smo torej zamudili. Strinjam se, da bi bilo pomembno biti na seznamu. Ampak bolj zaradi 'prestiža'. Ta prioritetni vrstni red cepljenja je tudi vrstni red družbenega vrednotenja. Vsakič, ko kulturnikov nekje ni, je to za nas klofuta. To nam pove, da nismo pomembni. Morali bi si torej prizadevati, da pridemo na ta seznam, ker smo poklicani za to, da se borimo za kulturo in za pomen kulture.
Prioritetni vrstni red cepljenja je tudi vrstni red družbenega vrednotenja. Vsakič, ko kulturnikov nekje ni, je to za nas klofuta. To nam pove, da nismo pomembni
Drugo vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi slučajno uspeli. Tako kot v šolstvu bi se tudi pri nas pokazalo, da je veliko nasprotovanja cepljenju. V kolektivih imamo popolna nasprotja, od ljudi, ki se ekstremno bojijo virusa, do tistih, ki so ekstremisti proti cepljenju. Ne vem, ali se je smiselno boriti za to, da bi se lahko cepili, če bi potem ugotovili, da se tako ali tako nočemo cepiti."
Kakšno je stanje drugje po Evropi? "Smo člani združenja Pearl (Live performance Europe oziroma Performing arts employers association league Europe, evropsko združenje zaposlenih v uprizoritvenih umetnostih), na spletni strani je objavljen zemljevid Evrope z načrtom odpiranja gledališč in pravili. Sicer je bil nazadnje ažuriran februarja in v njem ni podatkov za Hrvaško in Srbijo, kjer so gledališča vendarle odprta za tretjinsko kapaciteto publike. Vsi drugi pa smo zaprti. In samo ponekod je objavljen tudi potencialni datum odprtja. Hočem reči, da je tudi drugod tako kot pri nas. Naša naloga je, da se oglašamo, da povemo, da nam je hudo, in opozarjamo, da ne bi pozabili na nas, ampak povsod se najprej poskrbi za to, da nismo lačni, potem se poskrbi za otroke, šele potem enkrat pa pride kultura."
Pri nas še ni datumov. Kdaj bi lahko bili? "Pri nas je potencialno odprtje gledališč vezano na zeleno barvo semaforja, torej na manj kot 300 okuženih na dan. Skrbi nas, da bomo letos celo na slabšem kot lani. Lani je bilo spomladi precej manj okuženih, zdaj smo še pri zelo visokih številkah. Zato v kolegiju mislimo, da bi bilo treba to mejo premakniti. V razgovoru z NIJZ smo večkrat slišali, da kategorije 'okužba na kulturni prireditvi' sploh nimajo. Torej nas na tej lestvici družbeno pomembnega res ni. Vendar to hkrati pomeni, da ne verjamejo, da bi se v gledališču publika lahko okužila. Predstavljajte si, trenutno odprte savne, gledališča pa ne. Zato apeliramo, da se vseeno še enkrat razmisli, ali je manj kot 300 okužb na dan res pravična številka za gledališča. Zlasti poleti, ko bodo možne prireditve na prostem, se zdi to prestrog kriterij. Ministrstvo za kulturo smo zaprosili, naj nam pomaga pri spremembi kriterijev za odpiranje. Prav tako pa hočemo jasne smernice o protokolih odpiranja, da se ne bi potem, ko bomo dobili zeleno luč za odpiranje, še lep čas lovili, pod kakšnimi pogoji naj bi se to zgodilo. Pričakujemo, da bodo podobni kot lani, vendar moramo vedeti, ali bodo res."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
