Stan Laurel in Oliver Hardy sta bila med 20. in 40. leti minulega stoletja ikoni filmske komedije in sta se po slovesu povsem kosala z največjimi imeni, kot so Charlie Chaplin, bratje Marx in Buster Keaton. Njuna skupna kariera pa je vendarle imela dve zelo različni fazi. Najprej njun zmagoviti vzpon, ki je trajal nekje do leta 1937, ko sta eno za drugo snemala velike filmske uspešnice, nato pa njun postopni zaton, ko se je začel krhati odnos med igralcema, ob čemer je vzporedno bledela tudi njuna slava.
Film Stan in Olio britanskega režiserja Jona S. Bairda se osredotoči na ta drugi del kariere obeh igralcev, kar daje filmu nekoliko nepričakovan značaj. Namesto da bi šlo za oživljanje komične veličine tega dua, s katero bi njuno ustvarjanje približali novim generacijam gledalcev, nam film predstavi bolj umirjen in nostalgičen pogled na njuno delo v času, ko sta bila komika že precej v letih in sta z velikimi težavami iskala sredstva za svoje filme. Največji adut filma sta vsekakor igralski izvedbi Steva Coogana in Johna C. Reillyja, ki sta se zares do popolnosti vživela v nepozabni pojavi suhljatega in debelušnega možakarja. Pravzaprav sta Reilly in še posebej Coogan v svojem izgledu tako prepričljiva, da lahko njuna performansa zlahka postavimo ob bok najbolj osupljivim igralskim preobrazbam v zadnjem času, kakor sta tisti Garyja Oldmana v Churchillu ali Christiana Balea v Možu iz ozadja. Čeprav sta oba igralca tudi sama komika, pa jima otožni ton filma povsem ustreza, saj lahko s tem do polne mere pokažeta tudi svoje dramske sposobnosti.
Stan in Olio je film, ki govori o komediji, a sam nikoli zares ne poskuša biti smešen
